Zmoremo tudi sami

Številke in kazalniki so jasni. Sloveniji gre dobro. Gospodarstvo si je po krizi opomoglo, znanstveniki nas razvajajo z vrhunskimi dosežki, da o športnikih niti ne govorimo. A ljudje nismo številke in kazalniki. In kako dobro gre v resnici lahko državi, v kateri so ljudje kronično nezadovoljni? V kateri se posamezniki nenehno glasno pritožujejo nad sleherno stvarjo. V državi, v kateri niso dovolj medicinski čudeži in srebrne medalje, ker nam v vsak dosežek uspe potisniti tisti zloglasni – ampak.

Menda so potrebne štiri generacije, da neki narod zmore preboleti svojo travmo in poleteti kot feniks. Prav travma iz preteklosti naj bi bila »kriva« za to, da Slovenci nenehno jamramo in iščemo izgovore namesto rešitev. Ne vsi, le tisti manjšini vedno uspe prevpiti druge.

In spet smo pri ljudeh. Tokrat tistih svetlih. Pozitivnih. Tudi takšne namreč imamo v tej deželi, ki so prepričani o edinstvenosti in zmagah, o ogromnem potencialu, ki ga premoremo Slovenci. Prav vsi, če si to dovolimo. In če nas še okolica potisne v pravo smer, če nas podpira, namesto da bi nas silila povešati pogled, potem ni ovire, ki bi nas ustavila.



Kaj če bi se enkrat za spremembo zamislili nad tem, kaj vse imamo, in ne le, česa nimamo? Imamo čisto naravo in širok dostop do pitne vode. Blagodejno podnebje. Živimo v miru, ki ni samoumeven. Na dosegu roke nam je vse knjižno gradivo, ki si ga lahko zamislimo. Na voljo so delovna mesta, in čeprav morda ne naša sanjska, so lahko priložnost za rast.

Ali bomo nekaj sprejeli kot nepremagljivo oviro ter pri tem jamrali in stokali ali pa kot izziv, kot priložnost, da razpremo krila. Izbira je naša.

Iz mesa in krvi smo in vsi delamo napake. Na napakah se učimo in z napakami rastemo, čeprav se morda sliši kot floskula. Ni floskula. Dejstvo je, kot so dejstvo kazalniki in številke, ki kažejo, da smo se pobrali iz sivine in pepela.