Zlat ali ne, Primož Roglič je številka ena

Slovenec je kolesarska številka ena na svetu. To je stavek, ki ga je treba večkrat ponoviti, da se prepričamo, da je resničen. Še pred enim letom se je to zdela utopična zamisel, kaj šele pred sedmimi leti, ko je Primož Roglič skakalne smuči za vedno postavil v kot in startal na svojih prvih dirkah med kolesarskimi profesionalci. Njegova pot od popolnega začetnika do vrha sveta v pravljičnih sedmih sezonah je unikum ne le v slovenskem, ampak v svetovnem športu. Kot bi bilo nepojmljivo, če bi se na Mont Everest povzpel nekdo, ki je pred sedmimi leti šele shodil.

Tako izjemna je bila Rogličeva krivulja učenja. Kaj takega zmorejo le športni geniji, peščica ljudi, ki se je rodila z »nadnaravnimi« predispozicijami, tako telesnimi kot mentalnimi. »V kolesarstvu je izhodišče talent, brez tega ni mogoče ustvariti vrhunskega tekmovalca,« je v enem od pogovorov za Delo poudaril Martin Hvastija. »Ko si med profesionalci, so vsi talentirani, rezultati so odvisni od tega, koliko kdo dela in kakšno podporo ima. Če pri vsem nisi stoodstoten, nisi konkurenčen,« je nadgradnjo v povsem predanem delu dodal Andrej Hauptman.

Roglič ima obojega v izobilju, le tako je lahko postal najboljši in najbolj raznovrsten kolesar na svetu, sposoben zmagati na tritedenskih, enotedenskih ali enodnevnih dirkah, pa če je to v vožnjah na kronometer, gorskih etapah ali sprintih. Če bi bil Roglič atlet, bi to pomenilo, da je sposoben zmagati v skoraj vseh disciplinah od teka na 400 metrov do maratona.



Na dan, ko je sklenil svojo zgodovinsko sezono, mu je sicer veliko medijske pozornosti doma ukradel maratonec Eliud Kipchoge z zgodovinskim, vendar povsem marketinško zrežiranim tekom pod dvema urama. Morda se slovenska javnost še premalo zaveda razsežnosti Rogličeve številke ena. V tako globalno razširjenem individualnem športu še nismo imeli tako prevladujočega in prepoznavnega šampiona. Vprašanje je tudi, kdaj ga bomo imeli spet, čeprav kaže, da bo v ravno tako genialnem Tadeju Pogačarju hitro dobil naslednika.



Roglič se mora sicer še vedno boriti z etiketo kolesarskega »prišleka«, tako po športnem kot narodnostnem poreklu. Za zlato kolo (Velo d'Or), ki ga francoska revija Velo Magazine podeli svetovnemu kolesarju leta, ni prvi favorit. Prejel naj bi ga Kolumbijec Egan Bernal. Če se bo razpletlo tako, ne bo pomembno, da je Roglič letos slavil 13 zmag in Bernal le pet, prav tako tudi to ne, da je Slovenec na prvem mestu svetovne lestvice in Kolumbijec na četrtem. Pomembno bo predvsem to, da je zadnji zmagal na Touru. Francozi (lastnik revije je isto podjetje, ki prireja Tour in izdaja tudi France Football, revijo, ki podeljuje nagrado za svetovnega nogometaša leta, ničkolikokrat jabolko spora med Messijevimi in Ronaldovimi privrženci) tako le še poudarjajo pomembnost svoje največje dirke.

Roko na srce, to tudi je največja dirka na svetu. Ker je Roglič eden tistih Slovencev, ki ne jamrajo, ampak vedno iščejo rešitve, kako doseči še več, lahko pričakujemo tudi to, da se bo prej ali slej med nominiranci za zlato kolo znašel kot zmagovalec Toura.