Zid v glavah na vrhu

Ne ocenjujte me po tem, kar se je zgodilo, temveč po tem, kar se ni, je svojo zapuščino opisal John Kelly, odhajajoči vodja osebja v Beli hiši, in povečal bojazen, da sta bili minuli dve leti miren del predsedovanja Donalda Trumpa in da najhujše šele prihaja. Ameriška vlada je skoraj očiščena »odraslih v sobi«, kot so komentatorji poimenovali zmernejše republikance, ki so menda krotili najbolj skrajne zamisli »stabilnega genija« v Beli hiši. Strahovi ne prežemajo le protitrumpovskega odpora na ameriški levici, tudi Peggy Noonan, vplivna kolumnistka konservativnega Wall Street Journala, je pozvala visoke vladne funkcionarje, naj javno ter z imenom in priimkom razkrijejo, kaj se dogaja v ameriški vladi.

Ustavljeno delovanje zvezne vlade (oziroma njenega dela) je skoraj simboličen konec leta in začetek novega, saj je to umetno ustvarjena politična kriza, s katero Trump dokazuje najbolj skrajnim volivcem, da v boju z »washingtonsko elito« ne bo popuščal. Za talca je vzel na stotisoče vladnih uslužbencev. Ko so ga pred petimi leti vprašali, koga je treba odpustiti, če bo vlada prenehala delovati, je dejal, da se »težave začnejo na vrhu in jih je treba reševati z vrha. Predsednik je vodja, vse [strani] mora zbrati v sobi in jim pokazati, da je zmožen voditi«. Toda predsednik, ki usmerja svojo politiko glede na vsakodnevno rentačenje najbolj skrajno konservativnih komentatorjev, ne samo da ni zmožen voditi, temveč razdira sprejete dogovore, kot je bil soglasen sklep senata z republikansko večino, da bodo podaljšali delo vlade do začetka februarja.



Številni na desnici se strinjajo, da je gradnja zidu na južni meji zelo drag projekt, ki ne bo odpravil ameriških težav. To je »absurdna, skoraj otroška« zamisel, je leta 2015 ocenil Mick Mulvaney, ki bo od Kellyja prevzel vlogo vodje osebja Bele hiše, eno izmed najpomembnejših političnih funkcij v ameriški izvršni oblasti. Toda Mulvaney je zdaj del kimavske republikanske kohorte, ki vidi, kako trumpenproletariat na predsednikovih zborovanjih navdušeno vzklika zidu. Zato so potegnili glavo med ramena in zdaj zvesto pritrjujejo Trumpu. »Nedokumentirani priseljenci v veliki večini niso slabi ljudje, z njimi sem sočuten,« je te dni dejal odhajajoči Kelly. Če to pravi nekdo, ki ni ravno slovel po mehkem odnosu do politike priseljevanja, je vprašanje, kakšni ljudje ostajajo v Beli hiši. Okoli »groznega človeka«, kot je Mulvaney med kampanjo leta 2016 označil Trumpa, preden je postal njegov lakaj.

Republikanski vrh tako kot Trump prebira javnomnenjske raziskave, po katerih kar 79 odstotkov volivcev stranke podpira gradnjo zidu, zato so privolili v sedanji položaj. Razgrevanje strahu pred priseljevanjem je bilo del republikanske orožarne dolgo pred Trumpom, ta je to zdaj le spustil na novo raven. Zato se zdi sprejetje dogovora, s katerim bi ZDA dobile novo, premišljeno politiko priseljevanja, še toliko bolj oddaljen cilj. Ta nauk bi morali razumeti politiki ne samo na zahodni strani Atlantika. Tam so v zadnjih dveh letih vse bolj otopeli za občutek zgroženosti, zato je treba vedno znova ponavljati, da sedanje razmere niso normalne. Trumpovo vladanje je sejanje kaosa, razdiranje in izsiljevanje za vsako ceno. To občuti ves svet, ne le Američani.