Zakaj zeleno v Sloveniji ne pritegne

Ste se kdaj vprašali, zakaj v Sloveniji nikogar ne zanimajo zelene teme? V programih glavnih političnih strank boste težko našli kaj več kot floskule o varovanju okolja. Če pa se kakšna zaveza že pretihotapi v program, ostaja mrtva črka na papirju. Tudi ko se kakšna skupina ljudi poimenuje za zeleno stranko, so njihovi nastopi tako klavrni, da najbrž odbijejo še najbolj okoljsko zaskrbljene potencialne volivce.

Smo za to morda krivi državljani sami? Nam je res vseeno, v kakšnem (ne)zdravem okolju živimo? Včasih se že zdi tako. Poglejmo si dva primera. Prvi je Salonit Anhovo v Soški dolini, drugi pa onesnažena zemljina v celjskih vrtcih in močno onesnažen celjski zrak. V obeh primerih je lokalno prebivalstvo bolj ali manj pasivno. Zaradi strahu, nemoči, nevednosti, brezbrižnosti. Kakšnih glasnih in trajnih protestnih shodov pred občinskimi stavbami nismo doživeli. Tudi ne pozivov k odstopu županov. Še več, nekateri so na teh položajih že desetletja.

V teh dneh, ko spremljamo vse bolj skrb vzbujajoče podatke o žrtvah koronavirusa na Kitajskem, se je kolega na družbenem omrežju facebook upravičeno vprašal, zakaj nas ta virus tako skrbi, ko pa vsako leto zaradi smoga umre več sto tisoč Kitajcev. Odziv je razumljiv. Nevarnost je preprosteje zaznati in razumeti, če od obolenja do smrti mine nekaj tednov ter je povzročitelj znan in agresiven, kot če povzročitelj (prašni delci, težke kovine, azbest ...) človekovo zdravje načenja desetletja, smrtnost pa je težko oceniti. Po nekaterih ocenah naj bi v Sloveniji na leto zaradi onesnaženosti zraka umrlo malo manj kot 3000 ljudi.

Je morda kriva slovenska mladina, ki ji ni uspelo zajahati protestniškega vala Petki za prihodnost, ki de facto predstavljajo upor nove generacije proti nevzdržnemu načinu življenja starejših generacij? So morda kriva okoljevarstvena društva? Slovenska okoljevarstvena društva žal puščajo klavrn vtis. Najglasnejša in najbolj dejavna so žal takrat, ko v prostor poskušamo umestiti obnovljive vire energije (vetrnice, hidroelektrarne). Utegne se zgoditi, da bomo prav zato v Sloveniji namesto novih obnovljivih virov energije postavljali drugi blok jedrske elektrarne. Skladno z rekom »Jek 2 je manjše zlo od Teša 6«, tako kot je bil Teš 6 manjše zlo od starih blokov.

Politika izbiranja manjšega zla ni nikakršna politika. Gre le za krepitev že znanega, da namreč v Sloveniji nobenega vprašanja nismo sposobni videti in presojati v njegovi kompleksni celoti. To se jasno kaže pri sprejemanju parcialnih zakonov, ki zato redno povzročajo sistemske anomalije. Najbrž se tudi v tem skriva odgovor na vprašanje, zakaj v Sloveniji nimamo močne zelene stranke. Stranke, ki bi danes z nekaj truda lahko ponudila pametne rešitve na številne razvojne izzive slovenske družbe.