Za strast po raziskovanju

V Sloveniji se, sicer že po izročilu prednikov poučeni o potovanjih v neznano s trebuhom za kruhom, pa potem še natančneje informirani s pomočjo preteklih ter polpreteklih raziskovanj globalnih in naših migracijskih tokov, dolgo nismo mogli znebiti »bolečin in skrbi zaradi bega možganov«. Čez čas se je ustalilo in postalo sprejemljivo – na univerzitetnih, znanstvenoraziskovalnih in nekaterih drugih ustanovah pa nujno, zato je zdaj že nekaj časa samoumevno – kroženje možganov.

Mladi na različnih stopnjah izobraževanja, najpogosteje po diplomi oziroma v okviru doktorata, iščejo možnosti in priložnosti za pridobivanje novega znanja in izkušenj, kakršne bolj omogočajo že tradicionalno dobre univerze, inštituti, klinike in druge institucije s področij naravoslovja, družboslovja ali celo nekaterih novih znanstvenih ved.

V svetu, ki dejansko postaja čedalje bolj globalna vas z vsemi svojimi mikavnimi in tudi manj prijetnimi platmi, so mladi, v tujini izobraženi Slovenci večinoma zadovoljni, uspešni in dobro vključeni v nacionalno mešano okolje in pestre delovne skupine, kjer razen v socialnih stikih ni pomembno, kdo in od kod si. Velja, kaj znaš in ali te prežema strast po raziskovanju.

Nekateri se prej ali pozneje tam ukoreninijo, drugi so se vrnili, tretji o tem še razmišljajo. Mnogi tako raztreseni po svetu pa vseeno – ali še toliko bolj – iščejo stike med seboj. Na različne načine ohranjajo povezave s prejšnjimi sodelavci oziroma institucijami, kar velja tudi za tiste, ki se – najpogosteje zaradi družinskih in drugih osebnih razlogov – vračajo; ker je, zanimivo, »doma vseeno bolj varna zaposlitev«.

Društvo Vtis je v rekordno kratkem času pripravilo analizo s predlogi, kako izboljšati slovensko internacionalizacijo v znanosti in izobraževanju. Ugotavljajo, da je na tej poti še veliko ovir, a so optimisti in ponujajo dobre zglede, kako bi jih lahko odpravili.