V nadaljevanju preberite:

Razlogov za denarno ukrepanje, tudi radikalnejše, je sicer čedalje več. Inflacija je ob posledicah ruske agresije v Ukrajini dosegla raven, ki je prebivalci evrodežele, mlajši od 40 let, še niso izkusili. Razmerje med evrom in ameriškim dolarjem se je prav ta teden simbolično prevesilo v pariteto, dolar pa je na poti, da po dolgih dveh desetletjih spet postane več vreden kot evro, kar ima ta čas več slabih kot dobrih posledic. Ker so cene nafte in surovin izražene v dolarjih, posledično evrodežela s šibkim evrom uvaža dodatno inflacijo, kar je v tem hiperinflacijskem času močno nezaželeno.

Evrsko območje je ob visoki, skoraj dvoštevilčni medletni inflaciji – pri nas je to simbolično mejo celo že presegla – in ob napovedih energetske draginje zdaj pred radikalnim in razmeroma hitrim zasukom v jastrebovsko denarno politiko, kot ga v svoji kratki zgodovini ne pomni. Še pred dobrega pol leta, ko so bili gospodarski trendi ob vse višji inflaciji sicer še vedno razmeroma ugodni, si tako drastičnih posegov pri zategovanju denarne politike nihče ni zamišljal. Zdaj pa, zanimivo, večjih zadržkov pred obrestnim ukrepanjem ni več slišati, čeprav na vrata trkata gospodarsko nazadovanje ali celo stagflacija. Strah pred uničujočimi posledicami visoke inflacije je očitno še vedno vpisan v DNK Evropejcev – in je tokrat celo večji od bojazni pred recesijo.