Vojne vseh nas

V dneh dobrih želja in, velikokrat, generičnega optimizma je mogoče dobiti občutek, da naš, prvi svet ne postavlja le fizičnih zidov in rezalnih žic okoli sebe, pač pa se tudi, v želji po obvarovanju lastnega miru, ograjuje od najbolj tragičnih zgodb našega časa – vojn in njihovih posledic, vključujoč kalvarijo sto tisoče beguncev na begu proti skoraj brez izjeme lažnim obljubljenim deželam.

Ne, svet v novo leto ne vstopa mirno. Nasprotno.

Vojna v Jemnu, pozabljena strahota, ki jo je celotna mednarodna skupnost do predvčerajšnjim »tolerirala« v imenu dobrih naftnih in orožarskih poslov s Savdsko Arabijo, imperijem zla, iz petletnih deklic in dečkov izsesava zadnje atome življenja: dve tretjini jemenskega prebivalstva je življenjsko ogroženih. Vrhunec odziva svetovne diplomacije je piškav poskus mirovnega sporazuma, javnosti pa zgražanje ob podobi shiranih otroških teles, ki jih ni lahko gledati. A to je estetski, ne etični vzgib.



Podobno velja za Sirijo, ki je – vstopajoč v deveto leto vojne – že davno postala metafora za vse, kar je na napačni strani meseca sposobno početi človeštvo. Še malo, pa bodo evropski birokrati razglasili, da je Sirija, ki vstopa v zadnje obdobje vojne, ta pa so po navadi najbolj krvoločna, »varna država« za vračanje beguncev. Kot so to že pred časom storili za Afganistan, za katerim je z naskokom najbolj krvavo leto po padcu talibskega režima pred sedemnajstimi leti.

Tu se – strahovite posledice podnebnih sprememb se dogajajo »nekomu drugemu« – pozornost domače in svetovne javnosti že hitro izgubi. Zdaj je pozabljen že Irak. Kaj šele Demokratična republika Kongo. Kako je mogoče umakniti pogled? Kako je mogoče ne videti in ne vedeti? Kako je mogoče (o)hraniti dušni mir in iluzijo naše nedotakljivosti in, predvsem, nevpletenosti in odgovornosti?