Vladno razumevanje prava in pravic otrok

Vsi, ki so doma s šoloobveznimi otroki, vedo, da je naporno. Otroci so po šestih tednih naveličani in utrujeni po urah sedenja za računalniki. Še huje je pri otrocih s posebnimi potrebami. Delo z njimi je bistveno drugačno, materialov in pripomočkov, s katerimi delajo v šolah, doma nimajo. Poleg tega starši večinoma nimajo znanja, kako je treba ravnati z otroki, kot to počno učitelji, otroci tudi nimajo posebnih obravnav in terapij. Te so, mimogrede, še vedno dostopne samoplačniško, v javni šoli, ki je zaprta, pač ne.

Upanje, ki ga je ustavno sodišče dalo staršem, ni trajalo dolgo. Iz šole, ki jo obiskujeta otroka pobudnikov ustavne presoje, so dobili sporočilo, da se pouk prihodnji teden nadaljuje na daljavo. Mar stališče ustavnega sodišča, naj se zaprtje šol za otroke s posebnimi potrebami zadrži, nič ne šteje? Kaj v tej državi je vredno več od odločitve ustavnega sodišča? Mnenja vlade in ministrstva, ki niti ne objavita svojih sklepov?

Pomembna odločitev je pokazala, da tudi drugi sklepi vlade, ki niso bili objavljeni, vključno s tistim o prehajanju občinskih meja, niso veljavni. Sploh ne obstajajo, ker niso bili objavljeni v uradnem listu. Objava na spletni strani ministrstva ne šteje, prav tako ne na twitterju, pa če si nekateri to še tako želijo. Ker tako piše v ustavi.

Vse to so vladi, ministrstvom in vsej ostali javnosti pokazali in dokazali starši. Ne kakšni veliki pravniki, ampak starši, ki se bodo za svoje otroke borili do konca. Ker vedo, da bo vsak dan, ki ga bodo njihovi otroci še preživeli stran od šole, morda imel trajne posledice za njihov razvoj. Le upamo lahko, da vlada z novimi odločitvami ne bo povozila njihove zmage. Ker bo to podaljšalo boj za pravice, ki otrokom pripadajo po ustavi. Čeprav si želijo, da bi bili končno samo starši, so ti starši postali upanje za še številne druge državljane. Dokazali so, da imajo prav. Naj ne ostane le pri tem.