Vladimir Vladimirovič 4.0: Po Putinu Putin

65-letni Vladimir Putin je še četrtič slovesno zaprisegel kot ruski predsednik. »Kdo je ta gospod Putin?« se niso spraševali le v tujini, ko ga je na začetku tisočletja prejšnji poglavar države Boris Jelcin imenoval za svojega naslednika po nasvetu »kremljevske družine«, oligarhov, ki jim je v zameno za njihovo medijsko in politično podporo podaril nekdanje premoženje socialistične države. Ti so bili prepričani, da bodo v Kremelj postavili »potrčkota«, ki jih bo ubogljivo poslušal in zastopal njihove interese, a so se zelo ušteli.

A takrat si ni nihče niti v sanjah predstavljal, da bo ta takrat dokaj neopazni in neizraziti politik, ki se je nekoč v socialističnem delu Nemčije kalil kot nepomembni uslužbenec sovjetske tajne službe KGB, ostal tako ali drugače na čelu države skoraj celo prvo četrtino 21. stoletja. Ne le da je zmogel v rog ugnati dotlej nedotakljive in dozdevno vsemogočne kremeljske »botre«, uspelo mu je postaviti na noge obubožano in pokradeno državo, iz katere smo se na Zahodu posmehovali, in jo vrniti na mednarodno prizorišče kot pomembno igralko. Tako pomembno, da je za Zahod spet postala ena največjih geostrateških groženj, tako pomembno, da smo morali obnoviti hladno vojno, v kateri smo menda nekoč že zmagali.

Putin pooseblja sedanjo Rusijo. Bolj ko gre na živce Zahodu, raje ga imajo Rusi. Javnomnenjske raziskave kažejo, da mu največ Rusov kot daleč največjo zaslugo pripisuje prav to, da je Rusijo spet naredil za »veliko in spoštovano« državo. Tudi če bi držale zahodne kritike, da v Rusiji še vedno velja tisto pravilo, da na volitvah ni pomembno, kdo glasuje, temveč kdo šteje, je Putinova priljubljenost tako ogromna, da jim res ni bilo treba ponarejati izidov, kakor so to počeli še v času njegovega nepriljubljenega predhodnika Jelcina. Kritiki sicer pravijo, da je Putin na volitvah dobival tako veliko podporo zato, ker ni imel nobene konkurence. To seveda drži, a za takšno stanje je bolj malo kriv sam »režim«, ki menda v kali zatira vsak poskus vzpostavljanja resne opozicije.

Ta se je v veliki meri kar sama »zatrla«, njeno brezidejno nastopaštvo in prodajanje praznih puhlic pa je v tem tisočletju ljudstvo ustrezno »nagrajevalo« na volitvah. Kaki užaljeni oligarhi ali narcisistični šahovski prvaki so nemara priljubljeni na Zahodu, v svoji (nekdanji) domovini pa za njih ne bi nihče glasoval. Tudi idejno siromašni populistični politični program na Zahodu tako opevanega »borca proti korupciji« Alekseja Navalnega, ki se zaradi kaznovanosti ni mogel pomeriti na volitvah in je nekoč še zbiral (za Rusijo sicer ne ravno ogromne) množice podpornikov, je doslej pritegnil bore malo Rusov, če gre verjeti njihovim merjenjem javnega razpoloženja. Zdaj kritiki radi poudarjajo, da je Putinu po volitvah »rejting« padel, saj se je delež Rusov, ki mu zaupajo, od januarja, ko je bil še 58,9-odstoten, do konca aprila skrčil na 47,1 odstotka. A v tistem delu te raziskave, ki ga zahodni mediji previdno izpuščajo, piše tudi, da se je Navalnemu priljubljenost prejšnji mesec povečala. Če mu je na začetku aprila zaupalo 0,9 odstotka Rusov, je bil konec meseca takšnega mnenja že cel odstotek vprašanih.



Putinu ljudstvo marsikaj tudi zameri, najbolj pa to, da ni izpolnil obljub, ki jih je dal že po izvolitvi pred šestimi leti: da bo zagotovil bolj pošteno porazdelitev dohodkov v korist običajnih ljudi. Tudi pri ameriški agenciji Bloomberg so ugotovili, da je bila uskladitev plač v zdravstvu in šolstvu ena od Putinovih prelomljenih obljub, saj jim dohodkov ni uspelo dvigniti do ravni, ki jo je obljubljal. A v teh časih neoliberalnega kapitalizma, ko je postala mantra med vladajočimi politiki po vsem svetu nižanje korporativnih davkov in večanje zaslužkov najbogatejših, je že takšna obljuba nekaj »svetoskrunskega« in skorajda komunističnega, hkrati pa je tudi eden od ključnih razlogov, zakaj ima ljudstvo Putina, pa čeprav je ni v celoti izpolnil, tako rado.
 
Če se ne bo kaj resnega pripetilo, jim bo vladal vsaj še do leta 2024, ko po ustavi ne bo mogel več kandidirati. Lahko bi si po dveh zaporednih mandatih sicer spet vzel pavzo, tako kot je to storil po prvih dveh mandatih in se za štiri leta zavihtel na stolček predsednika vlade, a če gre verjeti njegovim dosedanjim izjavam, se to ne bo ponovilo. Zato so mediji že zdaj polni razprav o tem, kdo ga bo nasledil, pa čeprav je do takrat še skoraj celih šest let. Marsikateri Rus je podobnega mnenja kakor razvpiti čečenski voditlej Ramzan Kadirov, ki je »superjunaku« Putinu po zadnji izvolitvi zaželel, da bi državi vladal do smrti. To se sicer lahko tudi zgodi, a najbrž zgolj v tem primeru, če se bo moral od življenja posloviti, še preden bo nastopil konec njegovega četrtega mandata. V teh naslednjih šestih letih pa Rusi od njega pričakujejo, da ne bo le njihova država ostala tako velika, kakor jo je bil naredil, ampak da bodo gmotno večji postali tudi sami. V Rusiji, kjer zaradi dogajanj po svetu narašča tako domoljubje kot protiameriško razpoloženje, namreč nikoli ne bi podlegli takšnim populističnim geslom, kakor jih je bilo nekoč slišati na drugi strani Atlantika. Navkljub patriotizmu Rusi še vedno raje slišijo, da jim vrhovni voditelj reče: »ne sprašuj, kaj lahko ti narediš za državo, vprašaj raje, kaj lahko država stori zate«.