Visoka cena

V soboto zgodaj popoldne pred dvema tednoma sem se s kolesom peljala skozi središče Ljubljane. Ta čas je idealen, da človek mimogrede na poti do cilja pokuka tudi kam, kamor zaradi hitenja ali nezanimanja nikoli ne zaide. Ljubljana je bila precej prazna, na Cankarjevi so bili predvsem tuji turisti. Stopila sem s kolesa in se odločila pokukati v Zaro. Tudi tam so bili v glavnem turisti. V to trgovino nikoli ne zaidem, zato je bil obisk zame poučna ekskurzija. Vedela sem, da v njej prodajajo tako imenovano hitro modo, ki je poceni in take kakovosti kot hitra hrana. Nisem pa si mislila, da je tako poceni, da oblačila stanejo nekaj evrov.

Od tam sem šla na obisk in druščini pripovedovala o svojem odkritju. Ni mi šlo iz glave. Kako je mogoče, da izdelek, za katerega je treba pridelati surovine, izdelati material in narediti končni izdelek, lahko stane tako malo. Po taki ceni lahko prodaja le dobrodelnež, ki se odpoveduje zaslužku, da lahko poceni oblači ljudi, bi sklepal človek spontano, če še nikoli ne bi slišal za Amancia Ortego, drugega najbogatejšega človeka v Evropi in šestega najbogatejšega na svetu. Neto premoženje tega 82-letnega Španca znaša dobrih 62 milijard evrov.

Ortega je ustanovitelj največje oblačilne multinacionalke na svetu Inditex, v kateri je med osmimi verigami (Massimo Dutti, Bershka, Pull and Bear ...) Zara najbolj znana in največja z več kot 2000 trgovinami v 88 državah.

V času, ko je počasen življenjski ritem vreden prezira, ko prehranjevanje za mizo in pitje kave s prijatelji veljata za izgubo časa, ni več vprašanje, kdaj se bodo tako kot sendvič za s sabo pojavila oblačila, ki jih kupimo mimogrede ter ponosimo ali zavržemo že po eni ali nekajkratni uporabi.

V zadnjih letih vodilne verige hitre mode rastejo. Te ne proizvedejo dveh kolekcij na leto, pomlad–poletje in jesen–zima, kakor smo bili navajeni in kakor še vedno počnejo nekatere tradicionalne modne hiše. Zara jih pošilja na trg vsak teden, drugi proizvajalci hitre mode dvakrat na mesec, temu trendu pa so vsaj deloma podlegle tudi drage in ugledne modne blagovne znamke, med katerimi nekatere ponudijo šest kolekcij na leto.

Ker lastniki od zaposlenih zahtevajo hitro in še hitrejšo rast proizvodnje ter hitro spreminjanje modnih smernic, ostajajo oblačila neprodana, zato se jih je treba znebiti. Pogosto jih sežgejo, in to ne le cenena, ampak tudi draga oblačila. Samo britanska modna hiša Burberry je lani uničila presežno zalogo oblačil, torb in kozmetike v vrednosti 32 milijonov evrov, v zadnjih petih letih pa v vrednosti 100 milijonov evrov. Toliko recimo stane 20.000 slovitih Burberryjevih balonarjev. Seveda jim ne pride na misel, da bi skušali oblačila prodati po znižani ceni, saj s tem, da jih ne more kupiti vsak, ohranjajo ekskluzivnost blagovne znamke. Med dragimi blagovnimi znamkami tudi Louis Vuitton sežiga presežke zalog, pri nizkocenovnih znamkah, kot sta Zara in H&M, pa lahko govorimo o tonah sežganih neprodanih oblačil na leto. Zakaj proizvodnje raje ne zmanjšajo, namesto da uničujejo izdelke, je vprašanje, na katero ni razumnega odgovora. Lahko bi govorili o podivjanem neoliberalizmu, o tem, kako malo je vredno vloženo delo ...

Zgodba je večplastna in problematična z več vidikov, najmanj z okoljskega je tako pereča, da so se v nekaterih državah z njo začeli ukvarjati politiki. Še najbolj učinkoviti so bili doslej francoski. Ti so leta 2016 sprejeli zakon, ki trgovinam, večjim od 400 kvadratnih metrov, prepoveduje metati v smeti hrano malo pred potekom roka trajanja, ampak jo morajo podariti dobrodelnim organizacijam. Za naslednje leto napovedujejo prepoved uničevanja neprodanih oblačil.

V državah EU vsako leto konča na odpadu štiri milijone ton oblačil, medtem ko jih pride na trg novih pet milijonov. Morda si lažje predstavljamo te podatke: vsako leto je na svetu izdelanih 80 milijard kosov oblačil ali 11 na vsakega prebivalca planeta. Le četrtino odvečnih zalog reciklirajo in ponovno uporabijo.

Nekateri pravijo, da se je zaradi nizkih cen moda demokratizirala. V knjigi Obilje: nova ekonomija resničnega bogastva ameriška avtorica Juliet B. Schor pravi, da njeni sodržavljani za obleko zapravijo trikrat manj denarja kot pred 50 leti, kupijo je petkrat več kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in tudi v smeti je zmečejo veliko več. Ta oblačila so praviloma tako slabe kakovosti, da niso primerna niti za doniranje dobrodelnim organizacijam. Poročilo mednarodne zveze dobrodelnih organizacij Oxfam pravi, da je veliko oblačil, ki pridejo v revne države, neprimernih, zato nekatere ne sprejemajo oblačil verig hitre mode.

Zaradi hitre mode je oblačilna industrija eden izmed največjih onesnaževalcev okolja, po oceni nekaterih drugi največji za naftno industrijo. Za proizvodnjo ton cenenih oblačil je treba imeti ogromno tekstila, za tega je treba pridelati ogromno bombaža, za kar gredo velikanske količine vode. Za izdelavo ene bombažne majice ali enega para hlač iz džinsa porabijo približno 2700 litrov vode. Toliko vode človek popije v 900 dneh.



Zaradi pridelave bombaža v Uzbekistanu se je Aralsko jezero zmanjšalo za skoraj 90 odstotkov v petih desetletjih. Toda puščava na mestu nekoč velikanskega Aralskega jezera se zdi še idilična v primerjavi s kitajskimi predeli, kjer pridelujejo bombaž. Kitajska, ta novodobna industrijska meka, vsako leto porabi 12 odstotkov pesticidov na svetu, 25 odstotkov insekticidov pa še umetnih gnojil itd. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je zastrupljena voda v tej državi kriva za 75 odstotkov bolezni in 100.000 smrti na leto. Kitajski tekstilci reciklirajo samo 10 odstotkov vode, zastrupljene z barvami za tekstil, saj recikliranje podraži proizvodnjo. Zastrupljeno vodo spuščajo v reke in zemljo, zato Kitajci kislo pripominjajo, kako jim ni treba spremljati modnih časopisov, da bi izvedeli, katera barva je ta hip v modi. Samo v svoje reke pogledajo.

Ker bombaža ni dovolj za naraščajoče potrebe tekstilne industrije, industrija vse več uporablja poliester, ki ga ni mogoče reciklirati. Sintetična vlakna zastrupljajo morja, jezera in oceane, mikrovlakna je vse pogosteje najti v ribah in organizmih, ki se hranijo z njimi. Viskoza naj bi bila čistejša, ker je rastlinskega izvora, a ni tako. Pri pridelavi uporabljajo ogromno kemikalij. Za ekološko izbiro se zdi primeren tudi organsko pridelan bombaž, toda ta potrebuje še več vode. Za majico ali kavbojke je gre 10.000 litrov.

Okolje onesnažujejo tudi kontejnerski prevozi z enega konca sveta na drugega, saj večino oblačil proizvajajo v državah s poceni delovno silo, kot so Vietnam, Filipini, Indija, Šrilanka, Bangladeš, v zadnjem času pa še zaradi cenejše delovne sile v Etiopiji, Kambodži in Burmi. V slednjih je plača kvalificiranega tekstilnega delavca 50 evrov na mesec.

Obleka potuje v kontejnerjih najpogosteje z ladjo ali po železnici. Te ladje se premikajo z najbolj umazanim gorivom. Strokovnjaki pravijo, da 16 največjih ladij zastruplja z žveplom toliko kot vsi avtomobili na svetu. Ena ladja tako poveča tveganje za raka ali astmo kot 50 milijonov avtomobilov. Umazano gorivo, ki ga uporabljajo ladje, je neprimerno bolj škodljivo od avtomobilskega. Čeprav prebivalci obalnih območij po svetu vse bolj zbolevajo, se nihče pretirano ne vznemirja, dokler na police trgovin prihajajo vedno nove poceni cunjice.

Blagovne znamke hitre in poceni mode so spremenile podobo modne industrije in tudi planeta. Vsaka naša odvečna majica, ki jo tako zlahka kupimo in odvržemo, je nova rana na okolju. Vanjo ni všito le težaško, zdravju škodljivo in slabo plačano delo žensk in otrok, temveč tudi izčrpavanje vodnih zalog in zastrupljanje okolja.

Medtem ko modni velikani izsušujejo celotna jezera v državah revežev, je rok modnih smernic iz sezone v sezono krajši. Dokler je tako, tudi za Ortego ni krize. Zanj in za druge ortege ne bo krize, dokler bodo potrošniki brezglavo kopičili njihove izdelke, dokler bodo namesto enega para vzdržljivejših in dražjih kavbojk raje kupili več parov cenenih v Lidlu, Zari ..., dokler bodo kupovali neetično.

Amancio Ortega ne kopiči oblačil. Oblači se kot v uniformo. Vedno enako – moder suknjič, bela srajca in sive hlače. Nikoli v Zarine izdelke.