Vemo, kaj jemo?

Ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec in predstavniki sveta za varno hrano so včeraj mirili duhove: afera s poljskim mesom ni ogrozila zdravja slovenskih potrošnikov, saj meso iz sporne klavnice in razsekovalnic Slovenije ni doseglo. Zdaj lahko mirno zagrizete v kebab.

Ali pač ne? Nastopil je čas za resen premislek, kakšno hrano kupujemo in uživamo – tako na ravni države kakor na ravni državljanov. Na ravni države je afera spet odprla žgoče vprašanje živil v sistemu javnih naročil. Slovensko izvorno ni nujno zagotovilo boljše kakovosti – uvoženo meso je lahko kakovostnejše od slovenskega –, a ker se javni zavodi večinoma ravnajo po merilu najnižje cene, lahko trdimo, da za nižjo ceno neizogibno dobijo slabšo kakovost.

Med njimi so tudi svetle izjeme, a osredotočiti se je treba na temne, ki jih je treba bolje poučiti, kako izkoristiti vse možnosti za čim višji odstotek slovenskih živil. Nemara pa jim tudi pogledati pod prste, ali spoštujejo vse predpise.



Tudi državljani moramo pridobiti več znanja o hrani. Naučiti se moramo brati deklaracije in razbrati izvor živila. Sistem označevanja porekla, posebno pri izdelkih z več sestavinami, nam naloge ne olajšuje. Lahko pa si jo sami z izbiro hrane, ki je čim manj predelana. Pri tej je manjša verjetnost, da vsebuje kaj, česar ne želimo.

​Predvsem pa je pomembno bližnje poznavanje tistega, ki za nas prideluje hrano. Raje naj ne bo trgovec ali prodajalec kebaba. Biti pa mora registrirani pridelovalec, ne črni mesar, ki nam bo prodal konja v žaklju. Evropski sistem nadzora in obveščanja o nevarnih živilih je lahko še tako odličen, a če ga izigra en člen v verigi, kot je storila Poljska, se zamaje vsa njegova verodostojnost. Zaupajte lokalnemu – a ne na pamet!