V toku odpadkov

Kupi papirja se nikoli niso nabirali, tudi večjih kupov stekla ni bilo, za oboje obstaja predelava. Nastajajo pa kupi plastike in s plastiko zmešanih drugih odpadkov. Dotok plastike na smetišča je ogromen in se še povečuje, sistema, ki bi to obvladoval, pa ministrstvo za okolje v zeleni državi ne zna vzpostaviti.

Rešitve so vedno delne, podjetja se prilagodijo in to izkoristijo za znižanje stroškov. Potem pride kitajski »ne« za odpadno plastiko iz Evrope, sežigalničarji v soseščini takoj zavohajo svetel trenutek v sicer mračni prihodnosti, naše vrle komunalne službe pa teh dodatnih stroškov ne bi plačale. Umazanih odpadkov ne morejo več podtakniti niti družbam za ravnanje z odpadno embalažo in kupi »inertnih« odpadkov, ki »se nikakor ne morejo vžgati«, čeprav v sežigalnicah lepo gorijo, začnejo rasti. Povsod po Sloveniji, ki je tudi vozlišče za krožno gospodarstvo.

Imamo inovativna podjetja, ki zahteven okus Zahoda zadovoljujejo tudi z izdelki iz reciklirane plastike, ki pa jo morajo uvažati, tudi z Zahoda. Imamo tudi podjetja, ki predelujejo ribiške mreže iz svetovnih morij. Na Zahodu njihovi kupci te podatke predstavijo najprej. Pri nas je podatek o viru materialov za proizvodnjo navadno obroben, zvišanje cen nafte in kovin pa vzrok za tarnanje.

V res zeleni državi bi to moralo biti urejeno že več let. Pred kratkim smo ugotovili, da je prodaja hlodov v tujino nesmotrna, nismo pa še razmislili, da je enako s plačevanjem sežigalnic na tujem ali obremenjevanjem okolja s kupi odpadkov doma. Vsi smo država in vsi proizvajamo odpadke – bi morda malce podprli tudi nove projekte predelave plastičnih odpadkov? Da ne bodo končali na naših obalah in v pitni vodi. Vsega imamo preveč, to kaže takojšnja izpraznitev lokacij za kosovni odvoz. Ponovna uporaba je prva v vrsti želenih ravnanj z odpadki.