V času negotovosti in strahu najti tudi nekaj dobrega

Fraza, da česa takega ne pomnijo niti najstarejši med nami, najbrž še nikoli ni tako zelo resnična, kot je te dni. Vsakdanje življenje, kakršnega smo poznali, se je v nekaj dneh povsem spremenilo, stvari, ki so bile tako samoumevne, da jih niti zaznali nismo, nenadoma ni več. Kar 849 milijonov učencev po vsem svetu sredi šolskega leta ne hodi v šolo. Ustavile so se velike tovarne in mali obrati, medtem ko smo zaprti med štirimi stenami, nas skrbi, kako dolgo bo vse to trajalo in kakšne finančne posledice bo imelo, za vso državo in nas same.

Predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije dr. Sana Čoderl Dobnik pojasnjuje, da so v teh nenormalnih razmerah, ko smo v socialni izolaciji, občutki strahu, potrtosti, zaskrbljenosti in tudi dolgčasa, jeze in razdražljivosti normalni. Za spopadanje s psihično stisko klinični psihologi priporočajo načrtovanje časa, da si ustvarimo dnevno rutino in ji sledimo. Predvidljivost nam bo pomagala vzdrževati občutek reda in smisla ter nadzora nad situacijo. Pred motnjami razpoloženja in tesnobo nas varuje telesna dejavnost, še pravijo strokovnjaki, ki svetujejo, da opravimo kaj, za kar sicer nikoli nimamo časa.

Nikogar ni, ki bi nam lahko zagotovil, kdaj bo tega konec. Dr. Sana Čoderl Dobnik se strinja, da bi bilo veliko lažje, če bi obstajal neki rok, do kdaj je treba zdržati. A ga ni. »Kako se pomiriti? Vsi vemo, da bo to minilo. Da ne bo trajalo v neskončnost. Glejmo tiste države, kjer jim je z disciplino uspelo in zavestno razmišljamo o nekatastrofičnih izidih.«

Način spopadanja s strahom in obremenitvami je večinoma odvisen od stopnje osebnostne zrelosti ljudi. Najmanj zrel in popolnoma nekonstruktiven način reševanja svoje stiske je iskanje krivcev. To vodi kvečjemu v še več težav in konflikte.

»Konstruktiven način je pomoč drugim, altruizem. Ko ljudje naredijo nekaj za skupno dobro, to pomiri tudi njihovo tesnobo,« zagotavlja klinična psihologinja. Po njenih besedah nas pretekle izkušnje v podobnih razmerah učijo, da se ljudje v krizi bolj povežejo, razmišljajo o tem, kaj je v življenju res pomembno in morda naredijo korak k drugačnim vrednotam.