Trije meseci ali déjà vu

Današnji koalicijski vrh, ki je za časa vodenja vlade Marjana Šarca bolj ali manj le razprava o zakonodajnih rešitvah vladne ekipe, glede na teme, ki ga bodo zaznamovale, močno spominja na zadnji koalicijski vrh v marcu. Na sporedu bo med drugim spet razprava o problemih v zdravstvu, le da po odhodu Sama Fakina tokrat rešitve išče minister Aleš Šabeder. Na mizi koalicije ostajajo tudi uresničevanja odločb ustavnega sodišča in iskanje podpore za sprejemanje proračunskih dokumentov, ki naj bi bili za prihodnji dve leti okvirno že začrtani, a bo po besedah predsednika vlade treba še razdeliti, komu bo pripadlo koliko in kdaj. In tako kot pred tremi meseci po zadnji široki razpravi se zdi, da bodo posvet končali s sklepom, da ni razloga, da ne bi vlada dela nadaljevala. Evropske volitve in zadnja merjenja javnomnenjske podpore ne nakazujejo bistvenega spreminjanja razmerij koalicijskih moči. Stranka LMŠ na račun predsednika stranke še naprej ohranja stabilno visoko podporo, a v primerjavi s SDS ni statistično značilna. SAB, SMC in Desus ostajajo pod parlamentarnim pragom, prvaka obeh strank pa na samem repu priljubljenosti politikov na lestvici Barometra. Prav zato koalicijski partnerji še naprej ostajajo ujetniki sami sebe in svojih 43 glasov, ki za doseganje večine nujno potrebujejo pogodbeno zunanjo partnerico Levico.

Koalicija je doslej krepko prekoračila nekatere roke, ki so si jih postavili v koalicijski pogodbi, in kot je v intervjuju za Sobotno prilogo ugotavljal tudi premier, se očitno preveč »ukvarjajo z rebalansi, fiskalnimi pravili, veti in sindikati«. Tako mimo švigajo tudi roki, ki so si jih postavili v enoletni sporazum o sodelovanju z Levico. Z napovedanim ohlajanjem gospodarstva za vlado, ki se ji ob tem že v javnomnenjskih anketah v zadnjih mesecih nakazuje rahlo nižja podpora, prihajajo bolj neprijetni časi. Levica bo prav gotovo kljub manj sredstvom v državni blagajni zahtevala poravnavo »svojega računa« v obliki izvedbe svojih projektov.

Vse težavnejše pa bo za Marjana Šarca tudi odlaganje pričakovanj koalicijskih partnerjev, ki se na eni strani – SMC ter deloma tudi Desus in SAB – ukvarjajo s svojim preživetjem, na drugi strani – SD – z možnostjo izboljšanja svojega položaja.