Tri desetletja pozneje

Na črno-beli fotografiji pred mikrofonom stoji simpatičen mož šestdesetih let, gostih sivih las, boemske brade in brkov, z modnimi sončnimi očali, v mehki obleki s suknjičem, zapetim z zgornjim gumbom, v beli srajci s kravato. Levico ima ležerno potisnjeno v hlačni žep, v desni roki drži razgrnjen list papirja, ki se mu vidi, da je moral biti pred tem zložen na četrtino in še pred nekaj trenutki konspirativno spravljen v suknjiču.

Mož stoji na srednje velikem tovornjaku z odprto streho. Za njim, na njegovi desni, so pod kamionsko cerado v stolp zloženi zvočniki, na tleh leži zajeten klobčič kablov. Na posnetku ima mož rahlo odprta usta. Očitno je, da govori veliki množici ljudi, vsi zrejo vanj, čeprav fotografija kaže le njen manjši del. Takoj pod tovornjakom je nekaj snemalcev in fotografov, v globini se nad ljudmi dviguje en sam dolg transparent, besedila na njem ni mogoče razbrati. Čisto na vrhu nad strehami okoliških hiš vidimo vzpetino, na njej majhen grad. Košček neba na sliki je brez oblakov. Glede na to, kako so oblečeni ljudje, lahko sklepamo, da ni ne zima ne poletje. Nekaj vmes je.

Tovornjak, v resnici sta bila dva, postavljena drug za drugim, stoji na južnem robu Kongresnega trga v Ljubljani, desno od vhoda v palačo, kjer danes domuje Univerza v Ljubljani. V času, ko je bila narejena fotografija, ima trg drugačno ime. Trg osvoboditve. Še pred tem je bil nekaj časa Trg revolucije, pred tem Kongresni in čisto na začetku Kapucinski trg. Od številnih zgodovinskih dogodkov, ki jim je bil priča, kakorkoli mu je že bilo ime, je malce razvajen. Kljub temu napne oči in ušesa. Konec koncev le ni vajen zborovanj, na katerih namesto z balkona palače pomembni možje nagovarjajo množice s tovornjaka, in to z roko v žepu. Običajno mahajo z rokami, celo žugajo, imajo cilindre, generalske uniforme ali navadne klobuke. Do koder mu seže oko, in to ni malo, vidi ogromno ljudi. Vsi v pričakovanju. In tisto, kar sliši, se začne takole: »Nesporazumi, provokacije in tudi odkrite sovražnosti, ki jih danes doživljajo Slovenci v Jugoslaviji, nas prepričujejo o prelomnosti sedanjega zgodovinskega trenutka in nas obvezujejo, da v jasni obliki izrečemo svojo voljo, iz katere sledijo dejanja v prihodnosti.«

Je ponedeljek, 8. maja 1989. Avtor fotografije je Tone Stojko. Mož na fotografiji je danes že pokojni pesnik Tone Pavček. Na listu papirja je napisana majniška deklaracija. Druga v nekaj več kot sedemdesetih letih. Dva dni pozneje je bila objavljena v časopisu, ki ga berete. Zborovanju se po sili razmer, oblast bi ga sicer prepovedala, uradno reče »Odprta seja predsedstva Republiške konference Zveze socialistične mladine Slovenije«.

Deklaracijo so aprila tistega leta napisali v profesorskem kabinetu Dimitrija Rupla. Soavtorji naj bi bili še France Bučar, Hubert Požarnik, Veno Taufer, Ivo Urbančič in Janez Janša. »Naj bi bili« zato, ker se pozneje nekateri med njimi niso spomnili prisotnosti Janeza Janše. A kakorkoli, majniška deklaracija je eden temeljnih aktov nastajajoče slovenske države. Njeno besedilo je kratko in jasno. Pavček ga je s svojim sugestivnim, odločnim, a obenem toplim glasom bral natanko 58 sekund. Nemara ga velja po tridesetih letih ponoviti: »Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo: 1. da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda; 2. kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope; 3. glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na: spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.«



Listino so podpisali Društvo slovenskih pisateljev, politične zveze bodoče koalicije Demosa, Univerzitetna konferenca ZSMS in Društvo slovenskih skladateljev. Med drugim je bila posledica vojaškega procesa proti četverici Janša, Borštner, Tasić, Zavrl. Zaradi groženj in pritiskov zveznih in vojaških oblasti, pa tudi taktiziranja takratne slovenske oblasti, so bile njene zahteve skorajda blasfemične. A Pavčkova drža med branjem je bila taka, kot da se sploh ne zaveda resnosti izrečenih besed in vsega, kar bi lahko sprožile. Gotovo je bil potreben velik pogum, da so bile pred večdesettisočglavo množico sploh izrečene. Pa vendar je prav ta sproščenost, ta morda naivna, umetniško občutljiva prezenca govornika, ki z ničimer ne grozi ali manipulira, govorila o tem, da ne sporoča nečesa nezaslišanega, ampak zgolj tisto, kar je popolnoma jasno, razumljivo, že kar samoumevno. Odziv množice je bil temu primeren: najprej izpod tovornjaka, potem pa proti parku vse do Kazine je spontano odmevala Zdravljica. Tisti, ki smo bili na trgu, smo vedeli – ali zaradi svoje mladosti vsaj slutili –, da se je zgodilo nekaj pomembnega, da smo priče Zgodovini. Pol leta pozneje, 9. novembra, je padel berlinski zid.

Kongresni trg je danes zloščen kot iz škatlice. Na njem ni več parkirišča, ki ga je bilo treba 8. maja pred tridesetimi leti izprazniti. Danes se po njem sprehajajo predvsem turisti. Enkrat na leto po njem koraka častna četa Slovenske vojske, največkrat pa obiskovalci raznovrstnih prireditev. Med njimi zadnji dve leti tudi koncerta Nosil bom rdečo zvezdo, na katerem Svetlana Makarovič, Pavčkova pesniška kolegica, malikuje simbol, v imenu katerega je bilo na tem istem mestu, prav tako maja, le da leta 1945, sporočeno, da je »roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« Večina te »manjšine« res ni nikoli več gledala »naših divnih planin, naših cvetočih polj«, če pa se je to »vendarle zgodilo«, je to res »trajalo zelo kratek čas«. Te besede, ki so prihajale iz ust maršala Tita, govorijo seveda o maščevanju zmagovalcev nad poraženci, prav tako so zgodovinske. Navsezadnje so uvod v nekajdesetletno obdobje, ki mu je prav majniška deklaracija 1989 napovedala konec. A ne z napovedjo odstranitve potencialnih ali realnih nasprotnikov, ampak z iskanjem družbenega konsenza. France Bučar mu je takoj po prvih demokratičnih volitvah rekel konec državljanske vojne.

Rdeča zvezda je eden izmed močnih simbolov, v imenu katerega so ljudje tako junaško umirali kot tudi zverinsko ubijali. Za Svetlano Makarovič ni simbol totalitarizma, ampak »združevanja, svobode in upora«. In pika. Za tiste, ki mislijo drugače, v njenem svetu ni prostora. Če pred tridesetimi leti med množico, ki je bila priča porajanju slovenske države, ni bilo opaziti zastav, ker si tista, uradna, tega ni zaslužila, druge pa še ni bilo, manifestacijo Nosil bom rdečo zvezdo, »namenjeno domoljubju«, pred odrom krasi plapolajoča zastava, na kateri je namesto slovenskega grba našita rdeča zvezda.



Ste izobesili zastavo, je pretekli ponedeljek vprašal pesnico voditelj oddaje Studio City Štefančič jr. »Nikoli v življenju nisem izobesila nobene zastave,« je odgovorila. Ampak, ali ste izobesili peterokrako, je bilo naslednje vprašanje. »To ni zastava. Mi pa na kraj pameti ne pade, da bi danes izobesila slovensko zastavo.« Res? »Mogoče jo bom kdaj izobesila, če bom dočakala, ko bom začela to državo spoštovati. Zaenkrat je pa ne spoštujem.« Če pesnica že ne spoštuje države in njenih simbolov, pa ta država očitno spoštuje njo. Podelila ji je Prešernovo nagrado, otroci se o njej učijo v šolah, prireja koncerte na osrednjem trgu v prestolnici, javna televizija jo vabi v svoje oddaje, da državljanom razlaga svoj odnos do zastave, države, cerkve, preteklosti in sedanjosti. Če je njena govorica pri tem robata ali celo primitivna, je to pač pesniška svoboda ekstravagantne avtorice, ne pa sovražni govor ali kaj podobnega. A zakaj si potemtakem lahko pesnica privošči neizmerno svobodo govora, medtem ko ima, kadar gre za druge, s to svobodo kar nekaj težav? »Ha, svoboda govora! Tolikokrat slišimo, da Jugoslavija ni bila demokratična. Danes bi pa jaz želela majčkeno manj demokracije,« je žugajoče dvignila prst.

Dobro jim je, sovražnikom ljudstva, povedala, pravi eden izmed množice anonimnih odzivov na družbenih omrežjih. Kakšen populizem in sovražni govor na javni televiziji, pravi drugi. Komu več in komu manj demokracije, je vsekakor dilema, na katero snovalci majniške deklaracije tistega pomladnega dne pred tremi desetletji nikakor niso mogli in smeli pomisliti. Trideset let pozneje pa je ta – umetna, neresnična? – dilema očitno postala eno osrednjih vprašanj demokratične kulture na Slovenskem.