Težavna Draghijeva zapuščina

Ni dvoma, da se je odhajajoči predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi v času svojega mandata izkazal za modrega in učinkovitega bančnega in kriznega menedžerja, sploh v primerjavi s svojim predhodnikom, Francozom Trichetom.

Z izjavo, da bo ECB »naredila vse, kar je treba, da ohrani evro«, in da »bo to, kar bo storila, tudi dovolj«, je Draghi pred sedmimi leti odločilno preprečil takrat grozeči razpad evrodežele. Hkrati je z ustreznim in pravočasnim operativnim delovanjem pokazal prefinjen občutek za odzive vedno muhastih finančnih trgov. Drugič je pregovorno zadržani prvi mož ECB stopil v ospredje na začetku leta 2015, ko je kljub negodovanju Nemcev vpeljal 2600 milijard evrov težak program odkupov obveznic. Namera je bila tedaj jasna: večdesetmilijardne mesečne injekcije svežega denarja naj bi evrsko gospodarstvo rešile iz pasti deflacije – kar je osnovni in edini zapovedani cilj ECB – in spodbudile njegovo trajnejšo in višjo rast.

Načrt je nekaj časa deloval, gospodarska rast se je v državah z evrom zvišala, pri nas še posebej – a vse slabši gospodarski podatki za zadnjih nekaj četrtletij zelo jasno kažejo, da milijardne denarne spodbude pač niso bile čudežno zdravilo za evrsko gospodarstvo, ki gre spet po poti navzdol, pri čemer inflacija povprečno ostaja trdovratno nizka. To je zdaj, tri mesece pred koncem osemletnega mandata, priznal sicer v javnih nastopih vedno previdni in lekarniško odmerjeni Draghi, ko je novinarje presenetil z odkritosrčno izjavo, da so gospodarske napovedi v evrskem območju »vse slabše in slabše«.
Tak, za centralnega bankirja zelo neposreden besednjak, pri Bloombergu so ga slikovito označili za »kričanje«, namenjeno predvsem v denarni politiki vedno »jastrebovskim« Nemcem, jasno nakazuje, da evropski denarni oblasti zdaj primanjkuje manevrskega prostora za učinkovito ukrepanje ob novem kopičenju temnih oblakov nad gospodarstvom evrodežele. Ali povedano drugače: smo v razmerah, ko ECB resno razmišlja o uvedbi novih protikriznih ukrepov – morda že septembra – pri čemer so v veljavi še stari spodbujevalni ukrepi iz prejšnjega (post)kriznega obdobja, skupaj z rekordno nizkimi obrestnimi merami.

V razmerah, ko so obrestne mere ECB že zdaj na ničli ali v minusu, bi zelo verjetno dodatno (v minus) znižanje obresti ECB na vloge poslovnih bank imelo še dodatne negativne učinke za banke in vse, ki varčujejo. Napovedani novi odkupi obveznic, ki jih zdaj proučujejo v Frankfurtu, pa pomenijo, poenostavljeno povedano, predvsem novo in selektivno tiskanje denarja z ne nujno velikimi pozitivnimi učinki na povpraševanje, gospodarsko rast in doseganje dvoodstotnega inflacijskega cilja ECB. Draghijev zdajšnji poziv vladam, da bodo morale ob nadaljnjem slabšanju razmer poseči s fiskalnimi ukrepi za spodbujanje gospodarstva, tako jasno nakazuje, da nakopičenih težav nekaterih evrskih držav z Italijo na čelu ne bo mogoče reševati zgolj z ukrepi evropske denarne politike, ki ji počasi zmanjkuje učinkovitega orožja in municije.
Na obzorju pa je še širši izziv. Kako preprečiti, da bi šla Evropa na pot »japonizacije«, tako da ne bo zdrsnila v dolgoletni začarani krog nizke rasti, nizkih obresti, nizke inflacije in velike zadolženosti ob hkratnem staranju prebivalstva, ki samodejno povečuje nekatere javnofinančne izdatke. To bo tudi ena glavnih nalog nove evropske komisije, ki začne delovati sočasno z novo predsednico ECB Christine Lagarde. Tej bo »super« Mario Draghi, vsem nespornim zaslugam navkljub, prepustil težavno zapuščino.