Strateška pest Donalda Trumpa

Slišati je, da bi ameriški predsednik Donald Trump za reševanje severnokorejske jedrske krize rad dobil Nobelovo nagrado za mir. Res so to že dobivali zelo sporni politiki, a je del problema tudi Trumpovo bratenje s severnokorejskim diktatorjem, ki ne kaže niti najmanjše želje po osvoboditvi lastnega prebivalstva. Ameriški prvak s simbolno močjo jedrske bombe na mednarodno prizorišče vrača zgodovino, če se je ta po danes že zelo zastarelih domnevah Francisa Fukuyame sploh kdaj umaknila.

Namesto globalne zmage liberalizma, ki ga je nakazala odpoved sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova interveniranju v vzhodni Evropi, sedanji ruski predsednik javno žaluje za Sovjetsko zvezo. Vladimir Putin nikoli ni bil ljubitelj komunistične revolucije, zagovarja pa moč nacionalne države, še posebno svoje, in očitajo mu, da za ta namen ne izbira sredstev. Podpira nekatere najbolj krute voditelje, kot je sirski predsednik, po francoskih domnevah o ruski podpori skrajnim nacionalistom pa takšne očitke z namenom destabiliziranja Zahoda zdaj preiskuje tudi nemški urad za varstvo ustave. Poleg tega po politični organizaciji še vedno komunistična diktatura Kitajske s precej močnejšim gospodarstvom vsiljuje prepričanje, da je prav njen sistem prihodnost sveta – z orwellovskim nadzorom nad lastnimi državljani vred.

Trump je znan po svojem občudovanju močnih voditeljev, za prvake prijateljskih demokratičnih držav pa ima pripravljeno trdo pest. Še med trajanjem münchenske varnostne konference, ki je nastala prav z namenom krepitve čezatlantskega sodelovanja, je zaveznikom zagrozil z izpustitvijo teroristov Islamske države evropskega rodu, z napovedjo kazenskih carin na tuje avtomobile pa je po glavi še posebno udaril Nemčijo, za katero je bilo sedemdesetletno zavezništvo z ZDA do zdaj ena od predpostavk pripadnosti v tako imenovani zahodni civilizaciji. Za napadalko iz prve in druge svetovne vojne, in tudi za evropski mirovni projekt, je bila vloga »dobrohotne supersile«, za kakršno so ZDA veljale pred nastopom Donalda Trumpa, neprecenljiva.

Mogoče bo zagovornik ameriških delavcev, kmetov in vseh drugih, ki naj bi v preteklih desetletjih zaostali za drugimi, s svojimi napadi pomagal odpraviti na obeh straneh Atlantskega oceana krivične avtomobilske carine iz šestdesetih let minulega stoletja, ostanek francosko-evropskega boja proti poceni ameriškim piščancem. Morda bodo njegove trgovinske vojne celo pomagale »pozahoditi« Kitajsko, nad protekcionizmom katere in nespoštovanjem intelektualne lastnine se pritožujejo tudi evropske države. Brutalna retorika ameriškega predsednika pa tudi v najboljšem primeru gospodarsko globoko prizadeva čezatlantske odnose, ki so po drugi svetovni vojni zahodni Evropi ter po hladni celotni Evropi pomagali k varnosti in blagostanju.

Stara celina na to ni pripravljena, tako kot ni bila pripravljena na rusko aneksijo dela Ukrajine, na izstop Velike Britanije iz EU ali migrantsko krizo. Med to je na svojo roko delovala Nemčija, ki tudi zdaj ni brez krivde. Z vztrajanjem pri Severnemu toku 2 povzroča novo nezadovoljstvo v nekaterih vzhodnoevropskih državah, ki se bojijo Rusije, pomenljivi pa so bili tudi ugovori francoskega predsednika Emmanuela Macrona. V času, ko ta za obrambo pred Rusijo, Kitajsko in celo pred ZDA predlaga evropsko vojsko, so nesporazumi med tradicionalnima lokomotivama evropskega združevanja skrb vzbujajoči.