Sporazum o nesporazumu

»Velika lepa pošast« je v besednjaku ameriškega predsednika Donalda Trumpa kompliment. S temi besedami je namreč poimenoval »prvo fazo« trgovinskega sporazuma s Kitajsko, ki je končno pripravljena, da se jo podpiše, in ki že usmerja tople vetrove pod krila globalne trgovine.

O tem, da je dokument na 86 straneh velik, ni nikakršnega dvoma. O tem, ali je v resnici lep, bi se dalo razpravljati. Najbrž pa bi težko kdo oporekal temu, da je carinski spor med dvema največjima gospodarstvoma sveta rodil pošast, saj je vse, kar se je na globalni ravni dogajalo v zadnjih 18 mesecih kitajsko-ameriških prerekanj, zraslo v lernajsko Hidro z devetimi glavami, od katerih je ena nesmrtna. Zdaj je le še vprašanje, kako bomo poimenovali prav to glavo? »Kaos« ali »harmonija«?

Skoraj ni gospodarstva na svetu, ki se ga ne bi dotaknila trgovinska vojna med dvema velikanoma. Globalni trg se je moral navajati na tisto, kar je zanj najtežje – to pa je negotovost. Ena od Hidrinih glav je požirala udobje multipolarnega sveta, ki ga je v preteklih desetletjih ustvarila kompatibilna različnost med Vzhodom in Zahodom. Druga je včasih manj, včasih bolj uspešno podila proizvodnjo iz Kitajske v druge države Azije in Afrike, medtem ko je tretja divje razmotavala že vzpostavljeno verigo preskrbe, četrta pa jo je spet namotavala.



In vsi smo nevarno živeli ter leto 2020 pričakali z napovedmi nove finančne krize ali morda celo globalnega zloma … Zdaj se borze smehljajo, finančne hiše napovedujejo pluse, mi pa smo spet zadovoljni, za kar imamo ravno tako premalo razlogov, kot smo bili prej prestrašeni brez jasne utemeljitve.

Trump je razglasil donkihotsko zmago nad rdečim mlinom na veter, ki se še naprej vrti v enakem ritmu kot prej. Ameriškemu predsedniku je treba priznati, da je v odnosih s Kitajsko postavil dobra vprašanja. Pred Kitajci pa – klobuk dol, ker jim je uspelo ta vprašanja spremeniti v kvantno pisano laž in ogenj iz Bele hiše ugasniti z milijardami dolarjev, s katerimi bodo kupili malo Trumpovega ega.

Brez odgovora ostaja vprašanje, kaj nam prinaša deveta Hidrina glava. Sporazum o nesporazumu med demokratičnim svetom in avtokracijo? Sožitje med dvema popolnoma različnima modeloma razvoja? Ali bo kljub vsemu sledila vojna?