Sodba v imenu ... ulice!

Ne glede na to, za kakšno odločitev bi se v hramu pravice odločili na ponovnem sojenju Milku Noviču, obtoženemu umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika, je bilo že vnaprej nekaj jasnega: samooklicani pravni strokovnjaki bi bodisi zlivali gnojnico po sodniku bodisi bi ga kovali v zvezde.

Ker je šlo tokrat za oprostilno sodbo (mimogrede, ta še ni pravnomočna in spet bodo na potezi višje sodne instance), je sodnik od teh »pravnih strokovnjakov« seveda deležen vseh pohval in čestitk za pogum.

Da ne bo pomote, pravilno in upravičeno je opozarjati na napake v slovenskem pravosodju, skrajno nevarno pa je sedanje dogajanje, ko o (ne)krivdi odločajo ljudje na ulicah. Navadno na podlagi politične obarvanosti tistega, ki se je znašel na zatožni klopi.

Primer Novič je najbrž zapleten, saj ni takšnega obremenilnega dokaza, da bi se na prvo žogo lahko brez dvoma izrekli o njegovi vpletenosti v umor. Gre za več posrednih dokazov, ki so jih organi odkrivanja in pregona zbrali ter strnili v obtožni akt. Ni ne prvi ne zadnji takšen primer. Prav zato imamo v civiliziranem svetu neko tretjo neodvisno institucijo, ki tehta med obremenilnimi dokazi in tistimi, ki jih navrže obramba, ki upravičeno izbira vsa sredstva, da svojega klienta opere krivde.

V Sloveniji se v zadnjih letih zgodi do 30 umorov in ubojev na leto. Ker se jih večina zgodi v ožjem družinskem krogu, je storilec hitro znan. Tam tudi dokazovanje krivde ni tako hudo zapleteno, sojenje pa navadno mine brez pretirane medijske publicitete. Mafijski umori, kot se je v javnosti govorilo o tragični smrti Janka Jamnika, so zelo redki. Razumljivo to pritegne več medijske pozornosti. Ampak, da še preden obtoženi sploh sede na zatožno klop, več medijev že razvije različne teorije zarote, se sami podajo po sledeh zločina in govorijo o dokazani nedolžnosti, je nevarno in pravzaprav nesprejemljivo. Si res želimo živeti v državi, v kateri bodo mediji, skupina ljudi z določenimi interesi in posamezniki, ki pravzaprav nimajo pojma o določenem primeru, dajali končno oceno o nedolžnosti ali krivdi posameznika?

»Jaz mislim ...« je največkrat slišati iz ust laičnih komentatorjev, ko začnejo razpredati o tem, ali je nekdo kriv ali nedolžen. Jaz mislim? Na podlagi česa. Na podlagi nekaj malega medijskih objav? So kazenski postopki, katerih sodni spis obsega več tisoč strani, v katere navadni smrtniki nimajo vpogleda, a se najdejo pogumneži, ki »mislijo«. Redki so, ki bi upravičeno rekli: »Nimam pojma.« In enako je s primerom Novič. Seveda ni nič narobe, da se o primeru kramlja, razpravlja, čudi, zgraža, to je popolnoma človeško. Ni pa prav, da se daje dokončno oceno in s tem zastruplja že tako razdvojeno družbo, ki se še vedno najraje igra partizane in domobrance.

V oči zbode še nekaj. Če se laikom lahko spregleda različna napletanja teorij zarot v omenjenem primeru, je nepredstavljivo in nedopustno, da se na ta teren spusti kar predsednik senata. Predvsem ko ob oprostilni sodbi namigne celo, kdo je pravi morilec. Torej je sodnik postal že kar preiskovalec?

Povsem mogoče je, da bo sodišče na koncu sklenilo, da kriminalisti in tožilstvo niso zbrali dovolj trdnih dokazov za obsodilno sodbo Noviču. In tudi to bo treba sprejeti. Govoriti – brez kakršnegakoli resnega dokaza, ampak kar tja v en dan – da gre za ne vemo kakšne teorije zarote, v katere so vpleteni šef Nacionalnega preiskovalnega urada, vodja specializiranega tožilstva, tožilka, ki je spisala obtožnico, in ne vem še kdo vse, je bizarno in neresno. In temu ne bi smel nasesti nihče. Še najmanj pa sodišče. To naj ocenjuje dokaze tožilstva in obrambe ter odloči na podlagi zakona in brez nepotrebnih pritiskov katerekoli strani. Ti pa so bili na prvotnem in ponovljenem sojenju.