Skrivnost prazne skrinje v stari vili

Ko sem te dni prebiral korespondenco, ki jo dobivam kot član Društva slovenskih pisateljev in jo je sprožil odstop strokovnih sodelavk in predsednice (še prej pa tihi odhod poslovnega sekretarja in predčasno slovo prejšnjega predsednika), me je ob pisanju nekdanjega predsednika Vena Tauferja prešinilo, da nima njegovo naštevanje zgodovinskih dejstev o duhovnem in geografskem kraju nastanka tako imenovane pisateljske ustave, Majniške deklaracije ter različnih protestnih izjav in branj le retoričnega namena, ampak je žal tudi didaktično. Je že tako slabo, da zdajšnje članstvo ne ve, v kakšno društvo je bilo sprejeto in da je bila vila Oskarja Ebenspangerja na Tomšičevi neformalni »štab slovenske osamosvojitve«? Sploh vedo, kakšno odgovornost jim daje članstvo?

In če že operiram s simbolnimi vrednostmi: Crusoe si je na pustem otoku privoščil na papirju svet in svoje možnosti skicirati na polovici, na dobro in slabo plat. Je res mogoče, kot je v pogovoru za Delo navrgla predsednica slovenskega Pena Ifigenija Simonović, da je svet praktično, pregledno razdeljen na »good guys« in »bad guys«, na požrtvovalne in častihlepne, ki pisateljsko društvo lahko ali rešijo ali pokopljejo?



Čeprav je v polpretekli zgodovini društva najti več turbulentnih obdobij, v katerih se je omenjal poskus prevzema enih nad drugimi, so bili društveniki doslej še zmeraj zmožni ideološke razpoke nekako zakrpati ali premostiti (našteti je mogoče tudi nekaj protestnih izstopov). Bosta tokrat držala pregovora, da je denar sicer jezik, ki ga razumejo vsi, a da se pri denarju tudi vse neha?

Vsekakor zdaj ni čas za brezbrižnost, posamezni interni odzivi članstva to dokazujejo, častitljivo društvo po herojski dobi pred desetletji in dolgi potranzicijski otrplosti neizogibno čakata spet nova očiščenje in pomlajenje. Društvo še ima dostojanstvo, simbolni kapital in vsaj nekakšen družbeni vpliv, ki ga ni mogoče kar tako zafrčkati, a vendar ga bremeni tudi nikdar doslej dokončani opravek – prepričati tiste, ki delijo proračunski denar, da država izkaže dostojanstvo tudi društvu in njegovemu pogosto deprivilegiranemu članstvu. Morda se ob predlogih o načinu, kako to doseči, verjetno ne morejo vsi strinjati, a o društvu, ki tako kot sestrski center Pen stavi na prepričevalno moč besede, bi se lahko upravičeno zdelo, da bo to že znalo postoriti.

Če društvo in njegov vrh hitro ne najdeta čudežnega eliksirja, ki bi pomagal rešiti nakopičene težave (in finančne so le del sedanjega animacijskega paketa), se bo nekje moral najti krizni menedžer, ki bo pripravljen stvari postaviti na svoje mesto. Društvo, ki bi pozabilo na svojo tradicijo in katerega prioriteta bi bila na račun nekdanje slave delovati kot bankomat te ali one zainteresirane skupine, ni potrebno, takih civilnodružbenih institucij premoremo še preveč. Lepo je imeti kritično pisateljsko društvo.