Skozi džunglo

Zdi se, da bi zastopnica bolnikovih pravic lahko naštevala ves dan. Pove o možaku, ki je spraševal, zakaj ni dobil bele plombe. Drugi se je pritožil, ker njegov sosed gre v zdravilišče po operaciji kolka, on pa ne. Tretji, ker mu je zdravnik dal za otroka z angino le dva dni bolniške, lani pa je lahko bil doma ves teden. Četrti je hotel vedeti, ali bi ga moral nadomestni zdravnik naročiti na ponovni pregled za bolniški dopust pri njegovem matičnem zdravniku ali ne. Peti, zakaj so ga naročili na pregled šele čez eno leto, če je v računalniški aplikaciji pisalo, da ga bodo čez mesec dni. In še in še.

Zastopnica išče odgovore v vseh mogočih zakonih in pravilnikih. Visoko je usposobljena ravno za bolnikove pravice, a je kljub temu v zadregi. Mnogih odgovorov ne najde. V zadnjem času se je spremenilo toliko predpisov, da je izgubljena v labirintu informacij. Nima dovolj časa, da bi vse sproti prebrala, in ne dovolj spomina, da bi si vse zapomnila. Če ne obvladujejo spremenjenih pravic bolnikov njihovi zastopniki, ki se ves svoj razpoložljivi čas ukvarjajo samo s tem, kdo jih potem sploh obvlada? Posamezen bolnik zanesljivo ne. Kaj pa zdravnik?



Zdravnik je v ordinaciji zato, da zdravi. Čas potrebuje, da se poglobi v človekovo dušo, ki narekuje spremembe telesu. A to je nedosegljiv ideal. Resničnost je množica pravil in ne povsem razumljivih navodil, ki so jih sproducirali birokrati ministrstva za zdravje, zdravstvene blagajne, Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja in jih razpošiljajo naokoli. Enostavno je pritisniti tipko na računalniku, spraviti spremembe v realnost pa je nemogoč zalogaj.

Kaj reči? Slovenski zdravstveni sistem je postal prenormiran, prava neprehodna birokratska džungla. Neodgovorno od vseh, ki ga kreirajo iz svojih sterilnih pisarn.