Škoda ohromelega uma

Slovenci niti v socializmu nismo bili strahovito nadzorovani, vsaj ne tako kot v večini drugih socialističnih sistemov vzhodnega bloka. A miselnost, da lahko počnemo le tisto, kar je dovoljeno, je še vedno zakoreninjena v naših glavah.

Pred nekaj dnevi mi je med jutranjim tekom po poti nasproti pripeljal mlad kolesar. A čeprav je imel kolesar veliko prostora in časa, da gre mimo po prostem delu poti, se je umikal na svojo desno. Medtem ko sem bil jaz prepričan, da bo uporabil prosti del poti, je kolesar vztrajal pri pravilu desnega. Tako, kot je bil naučen.

Dogodek mi je dal naslednje pol ure teka misliti, koliko Slovenija izgubi, ker smo navajeni živeti po navodilih. Medtem ko je v zahodnem svetu sprejeto pravilo svobode duha in je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, je v Sloveniji prav nasprotno, vsaj v naših glavah. Jasneje povedano, zdrava pamet je v Sloveniji pogosto omenjan pojem, ki pa v praksi ne velja prav veliko.

Po eni strani je res, da si ljudje želimo varnosti, in jasno določen zakonski okvir bi nam to tudi moral ponuditi. A le do meje, ko si še upamo svobodno razmišljati. S tem, ko nismo sposobni razmišljati zunaj določenih okvirov izgubljamo razvojni potencial, tako osebni kot gospodarski.

Začne se pri tem, da smo zavistni sosedu. V naslednjem koraku zapiramo garažo in postavljamo ograjo, samo zato, da nas sosedje ne bi videli. V prenesenem pomenu to pomeni, da si večina državljanov, ki ima podjetniške ideje, teh ne upa zagnati. Pa tudi če razvijejo posel, pazijo, da ostanejo »pod radarjem« regulatorjev.

Naš vsakdan določa 20.579 predpisov, polovico več kot pred vstopom v EU. Ker velik del predpisov ni razumljivih, si nadzorniki slovenske zakonodaje pomagajo z internimi navodili. Z njimi se število predpisov poveča na vsaj 30.000. Velik del predpisov posameznik sploh ne pozna, ali pa ne ve, kaj zahtevajo.

Takoj ko predpis ni dovolj jasen za povprečnega uporabnika, je s predpisom nekaj hudo narobe. Žal v tem primeru posameznik hitro postane tarča nadzornikov. Večina se zato raje odloči, da bo svoje možgane pustila počivati.

Namesto da bi razvili svojo idejo, se zaposlijo v podjetju in čakajo na konec delovnika. Če imajo srečo, si službo poiščejo v kakšni državni ustanovi, kjer je možnost za izgubo delovnega mesta skoraj ničelna.

Izgube uma se štejejo v milijardah evrov, ker si Slovenci ne samo ne upajo postati poslovneži, ampak so spodbujeni k temu, da se vključijo v kolektivni um. Država je v Sloveniji kot Borg v Zvezdnih stezah. Posameznik se za silo lahko prosto giblje, dokler je neopažen.

V tem smislu je treba razumevati tudi koalicijski sporazum. Poudarja se višje cilje kolektivnega uma. Uma, posledica katerega so dolge čakalne vrste v zdravstvu, slabo zaupanje v pravno državo, razrite ceste in manj prihrankov za starajoče prebivalstvo. Upor določenega dela prebivalstva – podjetnikov je bil takoj označen za neutemeljen. Država ne pobira malo davkov zato, ker so ti nizki, ampak ker jih nima komu pobrati. Primanjkuje podjetnikov.