Se moramo bolj bati novih volitev ali nestabilne vlade?

Pustimo ob strani politične cilje strank, ki so se po predčasnih volitvah uvrstile v parlament. Zanima nas izključno finančni vidik stabilnosti Slovenije, kratkoročnih ukrepov in dolgoročnih načrtov glede na to, ali bomo dobili stabilno ali nestabilno vlado ali pa ne ene ne druge še nekaj časa ne bo. Medtem ko na eni strani ni veliko kratkoročnega gašenja požarov, kaže pogled do konca mandata drugačno podobo Slovenije.

Cerarjeva vlada opravlja tekoče posle od sredine marca. Kaj so tekoči posli, ni bilo nikoli jasno določeno. Z vidika upravljanja javnih financ vlada, ki opravlja tekoče posle, tako rekoč nima večjih omejitev. To pomeni, da si Slovenija na eni strani lahko brez večjih težav privošči vsaj eno leto brezvladja oziroma medvladja, na drugi pa si težko privošči še en mandat nestabilne ali neodločne vlade. Treba je dodati, da je v medvladju ključna težava to, da bodo v tem obdobju zgolj krpali obstoječe težave in da bodo večji pritiski interesnih skupin. Že vsebinskih zapletov, kot so na primer razmere v zdravstvu, vlada ni sposobna sproti reševati.

Financiranje državnih izdatkov

Razmere v državnem proračunu so trenutno relativno dobre. Pogled na obseg zadolževanja in vračila posojil kaže, da bi morala imeti državna zakladnica ob polletju več kot 600 milijonov evrov ­likvidnostnih rezerv.

Letos bo zapadlo še 230 milijonov evrov zakladnih menic, a po potrebi bo državna zakladnica to brez težav nadomestila z novimi izdajami. Zato tudi obdobje »brezvladja« ne bi smelo opazneje vplivati na njihovo ceno. Če bi bilo treba, bi se Slovenija lahko tudi dodatno dolgoročno zadolžila in tudi to bi lahko naredila brez večjih težav. Za pokrivanje letošnjih potreb ni razloga, saj letos ne bodo več zapadle nobene obveznice. Prvi večji zalogaj bo februarja prihodnje leto, ko mora država vrniti 1,2 milijarde evrov. A tudi to vračilo lahko brez težav opravi ministrstvo za finance v dogovorjenem okviru zadolževanja.

Veljaven program financiranja državnega proračuna ji namreč omogoča zadolževanje v skupnem znesku do 6,2 milijarde evrov. Pri tem gre dobre 4 milijarde evrov na račun potreb odplačila glavnic dolga v prihodnjih dveh letih. Slovenija se je letos dolgoročno zadolžila za okoli 2,8 milijarde evrov, s čimer je presegla potrebe za letošnje leto.

Morda bi bilo priporočljivo, da ministrstvo za finance vsaj delno že zdaj poišče sredstva za financiranje potreb prihodnjega leta. Čeprav Slovenija nima nove vlade in je, kot kaže, še ne bo hitro sestavila, so zahtevani donosi državnih obveznic po junijskih volitvah opazno zdrsnili. Ne zaradi volitev, temveč zaradi razmer na mednarodnih finančnih trgih.

Proračun za zdaj v zelenem

V prvih petih mesecih so dokaj ugodna tudi gibanja v državnem proračunu. Po petih mesecih ima proračun 64 milijonov evrov presežka, pri čemer še čaka na dividende NLB, ki so lani v tem času že napolnile državno zakladnico. V drugem polletju bo imela država več izdatkov za investicije tudi zaradi jesenskih občinskih volitev, vendar bo manj nekaterih drugih izdatkov, med njimi plačil obresti. Približno dve tretjini stroškov obresti namreč Slovenija plača v prvih petih mesecih.



Po prvih petih mesecih so davčni prihodki medletno 6 odstotkov višji kot v enakem obdobju lani, predvsem zaradi višjih dobičkov podjetij ter rasti plačne mase. Skoraj 5 odstotkov so medletno zrasli tudi prilivi davka na dodano vrednost. Krepko, kar za 30 odstotkov, so se medletno povečali prilivi evropskih sredstev, ki so v prvih petih mesecih znašali 287 milijonov evrov. Nevarnost je predvsem popuščanje posameznim stranem, kar se že pozna v povečanem trošenju. Vendar so ti ekscesi prikriti z nižjimi odlivi v pokojninsko blagajno, ki se zaradi visoke stopnje zaposlenosti bolj polni s prispevki. Nižji so tudi nekateri drugi socialni izdatki.



Proračunsko tveganje je predvsem morebitna potreba po rebalansu proračuna, do česar lahko pride zaradi izrednih dogodkov, denimo naravnih katastrof. V tem primeru bi moral potrditi spremembo proračuna državni zbor, kar se lahko zaplete.
Tveganje predstavlja tudi (slab) nadzor nad javnimi financami, kar bi lahko prineslo večji primanjkljaj od načrtovanega. Toda večjo luknjo bi lahko država brez hujših težav po potrebi financirala z dodatnim zadolževanjem. Poleg tega ima ministrstvo za finance na razpolago še ukrep zamrznitve proračuna, kar v praksi pomeni, da mora vsak izdatek, ki še ni dogovorjen, odobriti finančni minister. Ministrstvo za finance ta ukrep uporabi vsako leto pred jesensko pripravo proračunskega poročila Bruslju. V preteklih letih je bila tako omejena tudi pretirana poraba proračunskih uporabnikov pred koncem leta.

Gospodarsko ohlajanje in veliki apetiti

Poleg zahtev interesnih skupin (zdravniki, vojaki ...) predstavlja tveganje tudi pričakovano gospodarsko ohlajanje v drugem polletju. Trenutno ugodne gospodarske razmere bi lahko načrtovalce proračunske porabe zavedle, posledica tega bi lahko bila čezmerna dodelitev sredstev v proračunih za leti 2019 in 2020.

Osnutka proračunov za ti dve leti bosta sestavljena jeseni, potrditi ju mora tudi državni zbor. Če do takrat ne bo nove vlade, bi lahko imela odhajajoča vlada veliko težav pri prepričevanju nove sestave parlamenta. Če pa bo vlado sestavljalo veliko koalicijskih strank, obstaja nevarnost, da bo proračun postavljen na nerealnih temeljih.

Urad RS za makroekonomske analize in razvoj za letos napoveduje Sloveniji več kot 5-odstotno gospodarsko rast, Banka Slovenije pa 4,6-odstotno. Toda evropska komisija je že nekoliko omilila napovedi. Medtem ko je še spomladi Sloveniji napovedovala 4,7-odstotno gospodarsko rast, je v prejšnji teden izdani napovedi znižala rast na 4,4-odstotno. Glavni razlog je nekoliko skromnejša rast izvoza od pričakovane.

Pokojninska zakonodaja ključni strateški cilj

Večina težav, s katerimi se mora spopasti Slovenija, je dolgoročnih. Verjetno najtežji zalogaj je pokojninska problematika. Tej se je odhajajoča vlada večinoma izognila. Pripravila je le tako imenovano belo knjigo, ključnih rešitev pa ni. Kje je težava? Po podatkih državnega statističnega urada je zdaj približno vsak peti prebivalec Slovenije starejši od 65 let. Projekcije statističnega urada kažejo, da bo do leta 2030 starejši od 65 let že vsak četrti prebivalec Slovenije. Pozor, projekcije je urad sestavil leta 2015, podatki za zadnja tri leta pa kažejo, da se delež povečuje hitreje (verjetno predvsem zaradi neugodnih migracijskih gibanj).



Dolgoročno vzdržne pokojninske zakonodaje skoraj gotovo ne bo sposobna sprejeti nestabilna vlada ali vlada, sestavljena iz strank z opazno različnimi interesi. V tem primeru je namreč velika verjetnost, da bo prevladala interesna skupina, ki ščiti pravice zdajšnjega sistema. Rešitev bo znova začasna in predvsem v škodo pravic sedanje delovne populacije. Treba je opozoriti, da učinki pokojninskih sprememb iz leta 2011 vodenijo, zato se bo v prihodnjih letih znova povečeval delež sredstev, ki se stekajo iz proračuna v pokojninsko blagajno.

Delovna zakonodaja in zdravstvo

Trenutno je razprava na področju dela osredotočena predvsem na davčno obravnavo tehničnega in strokovnega kadra (oziroma srednjega razreda). A problem, ki se ga bo morala lotiti prihodnja vlada, je veliko globlji in tako kot pokojninska zakonodaja povezan z demografskimi spremembami. Zaradi staranja prebivalstva bo treba temeljito prenoviti delovno zakonodajo, in sicer tako, da bo ta na eni strani omogočala večjo fleksibilnost delodajalca, na drugi pa ne bodo ogrožene pravice delavcev, in seveda tudi tako, da to ne bo vplivalo na socialni sistem, ki se zdaj polni skoraj izključno s prispevki. Pri tem ne gre zgolj za prilagajanje konkurenčnosti Slovenije svetovnemu okolju. Delovne procese bo marsikje treba prilagoditi ter tako omogočiti, da bodo vanje lahko vključeni tudi starejši.

Težave sedanjega zdravstvenega sistema so tako finančne kot organizacijske. Manjka že temeljita analiza delovanja, na podlagi katere bi bilo mogoče sprejeti ustrezne odločitve. Odhajajoča vlada je sicer naročila analizo sistema, a ta več kot očitno ni prinesla ustreznih rešitev. Zaradi vsega tega obstaja nevarnost, da nestabilni vladi ne bo uspelo najti ustreznih rešitev, ki bi prinesle dolgoročno stabilnost sistema. Opozarjamo, da v primeru zdravstva ne gre zgolj za pomanjkljivo (in nepregledno) financiranje, ampak je še večja težava slaba organizacija. Ne glede na to, ali bo zdravstveni sistem ostal v celoti javen ali bo v večji meri spuščena v sistem tudi zasebna pobuda, je tega treba temeljito organizacijsko prenoviti. To bo skoraj gotovo povzročilo odpor interesnih skupin, zato je za tak projekt potrebna stabilna in močna vlada.

Večja prilagodljivost javnih financ

Javni dolg ostaja visok. Ob koncu prvega četrtletja je znašal 33 milijard evrov. Do konca leta se bo predvidoma nekoliko zmanjšal, a zmanjšanje je le prehodno. Po obdobju nekoliko ugodnejših gibanj se bo po napovedih analitikov znova povečeval tako imenovani strukturni primanjkljaj. To je, poenostavljeno povedano, proračunska luknja, ki je posledica razlike med običajnimi prihodki in obveznimi odhodki. Najopaznejša posledica tega je, da ob upadu gospodarske aktivnosti primanjkljaj močno naraste, vlada pa ne more ukrepati.



Druga slaba stran šibkih javnih financ je, da država ni sposobna spodbujati gospodarske aktivnosti. Zanimivo, ta cilj so si zadale tako stranke desne kot leve sredine. A po podatkih Eurostata dosega slovenski BDP na prebivalca vsega 70 odstotkov evropskega povprečja (oziroma 85 odstotkov ob upoštevanju paritete kupne moči). V zadnjem desetletju je Slovenija celo povečala zaostanek. Če bo vlada hotela približati Slovenijo povprečju EU ali celo gospodarsko razvitim evropskim državam, bo morala večji del izdatkov nameniti spodbujanju gospodarske rasti. Zdaj se večinoma zanaša na evropska sredstva, kar je premalo. Takšen cilj seveda pomeni bistveno spremembo sestave javnih financ, česar nestabilna vlada ne bo sposobna izpeljati. Pogled na učinkovitost vladnih ukrepov v zadnjem deset­letju je dovolj zgovoren prikaz tega.