(KOMENTAR) S kom živeti bolje?

Demokratski predsednik Joe Biden ni prvi ameriški predsedniški kandidat s slabim nastopom na predvolilnem televizijskem soočenju. Barack Obama leta 2012 ni briljiral v spopadu z republikancem Mittom Romneyem, a se je hitro izboljšal in zmagal na volitvah, za 81-letnega sedanjega demokratskega prvaka pa je že nekaj časa značilen videz zmedenosti na javnih nastopih. Tudi najzvestejši privrženci ne upajo več v čudežno prelevitev v Johna Kennedyja iz leta 1960.

Morda bo Biden na septembrskem drugem soočenju z republikanskim izzivalcem Donaldom Trumpom, če to bo, manj momljal. Tudi Trump za svojo vrnitev v Belo hišo ni povsem prepričal sredinskih volivcev, a čeprav je le dobra tri leta mlajši, se je zdel energičen. Morda še večja težava za Bidna in njegove je, da demokratski predsednik zadostne večine Američanov že pred fiaskom iz Atlante ni prepričal o svoji poti k boljšemu življenju. Zaradi velike draginje mnogi z gromkim »No!« odgovarjajo na znamenito vprašanje Ronalda Reagana iz soočenja z Jimmyjem Carterjem, ali po štirih letih demokratskega predsednika živijo bolje.

V globoko razdeljenem ameriškem političnem, gospodarskem in ideološkem prostoru bi številni volivci raje kot nasprotnika volili truplo svojega kandidata, kar so pensilvanski demokrati leta 2022 dokazali z izvolitvijo mesec dni pred volitvami preminulega Tonyja DeLuca. Svet pa ne čaka, da se razrešijo ameriške travme. Med širjenjem vojn, kriz in lovk avtokratske alianse bodo mnogi do zdaj neprepričani morda presodili, da v Beli hiši potrebujejo telesno in umsko sposobnejšega kandidata. Če to pomeni večinsko odločitev za Trumpa, bodo demokratski staroste pred podobno težko odločitvijo kot pred petdesetimi leti republikanci Barry Goldwater, John Rhodes in Hugh Scott. Ti so k odstopu prepričali z afero Watergate zaznamovanega predsednika Nixona.