Rick in Sergej

Rick Perry, ameriški državni sekretar za energetiko, je vljuden človek. Ko je prišel na tiskovno konferenco, sklicano za omejen krog novinarjev, je vsem stisnil roko in šele po končanem brezhibnem protokolu sedel na svoj stol in pokukal v mapico, v kateri je bil natančen opomnik.

Na manšeti srajce je imel izvezeni črki RP, njegovo spremstvo je imelo na suknjičih pripeto značko z ameriško in slovensko zastavo. Morda mu vprašanji o tem, zakaj naj bi bilo kupovanje ameriškega utekočinjenega plina ekonomsko bolj upravičeno od kupovanja plina iz ruskih plinovodov, ni bilo všeč. A je odgovarjal vešče.

Morda mu vprašanje, zakaj bi bila ameriška jedrska tehnologija, ki jo ponuja Sloveniji, primernejša od francoske ali kitajske, ni najbolj pri srcu, ker ve, da ima Westinghouse nekaj manjših težav, a brez sleherne zadrege je izstrelil, da je ameriška tehnologija pač najboljša na svetu. Pika.

Ko se je pred dnevi v Ljubljani mudil ruski zunanji minister Sergej Lavrov, se je vedel bolj medvedje. Ko mu vprašanje ni bilo všeč, je novinarko vprašal: Ste sploh novinarka? Lavrova ni pretirano skrbelo, kakšen vtis bo pustil za govorniškim pultom, s protokolarnimi detajli se ni trudil.



Jasno pa je, da sta tako Perry kot Lavrov v Slovenijo prišla zaradi interesov. Perry je dal jasno vedeti, da območje med Baltikom, Jadranom in Črnim morjem razumejo kot šahovnico. Če so na eni strani šahovnice ZDA s svojimi energetskimi interesi – prodajali bi nam plin in jedrsko tehnologijo – je na drugi strani šahovnice Rusija, ki bi prav tako prodajala energetske vire.

Države, postavljene med tremi morji, so lahke in težke figure, ki naj ustavijo energetski prodor Rusije v Evropo. Če bi se države med Črnim morjem, Jadranom in Baltikom odločale za gradnjo plinovodov, ki bi vodili proti Rusiji, bi to za seboj lahko potegnilo tudi sankcije, je bil jasen. Brezhibna protokolarna vljudnost je v kontrastu z žuganjem.

Lavrov je po drugi strani dal vedeti, da so ruski interesi dolgoročni. Obudil je spomin na jezikoslovca Davorina Hostnika, ki je umrl pred 90 leti, in obljubil, da bo tudi v Rusiji stal spomenik, ki bo slavil Slovence, padle na ruskih tleh. Politik, ki slavi osebnost z začetka 20. stoletja, v resnici gleda proti koncu 21. stoletja.

Če se zdi Lavrov robat, poteze vleče nevidno, spretno. Če se zdi Perry vljuden, je kot trgovski potnik agresiven, kot energetski strateg pa nepopustljiv. V primerjavi z Lavrovom pa ima nekaj smisla za embalažo, v katero pakira svoje blago in zahteve. Novo ameriško nuklearko potrebujemo zato, ker je pač najboljša, in zato, ker bi ameriška tehnologija rešila naš problem, ki ga imamo s podnebnimi spremembami. Jedrska elektrarna rešuje problem podnebnih sprememb. Ameriški plin rešuje problem energetske odvisnosti od enega samega vira.

Na zanimivem strateškem presečišču smo. To je lahko problem. Za umno politiko tudi prednost.