Razmišljanje dan pozneje

»Ko zajahaš tigra, je z njega nemogoče razjahati. Edino, kar ti preostane, je, da ubiješ zver.« Tako se glasi kitajski pregovor, ki ljudi opozarja, naj se ne poigravajo s časom, v katerem živijo. Kaj lahko bi se jim zgodilo, da ne bi mogli več razjahati z lastnih napak in jim ne bi preostalo drugega, kot da sežejo po orožju. Tako se je zgodila tudi prva svetovna vojna. Nihče je ni hotel, hkrati pa tudi nihče ni vedel, kako jo preprečiti. Je mar mogoče, da se po svetu znova plazi zlohotni tiger, ki si ga velike sile želijo zajahati, kot da se še vedno ne zavedajo, da bi to gotovo povzročilo novo prelivanje krvi?

Čeprav se zdi, da se je zver tokrat nastanila v Aziji, kjer se spopadajo spodbujevalci gospodarskega razvoja in iskre absurdov neodvisnosti, bi prav tisti globalizem, ki se nam predstavlja kot varuh miru, vojni požar z azijske lahko razpihal na vse druge celine, mi vsi pa bi se znašli v grozotni reprizi zgodovine, ki si je nihče ne želi, hkrati pa je vse manj tistih, ki vedo, kako jo preprečiti.

V času, ko je poskušala Evropa iz stote obletnice konca velike vojne narediti proslavo univerzalnega spoznanja vsesplošne pomembnosti miru, se je na azijski celini nadaljevala dilema, katero njeno območje bi v 21. stoletju lahko dobilo vlogo Balkana. Bi utegnil to postati Bližnji vzhod, kot je napovedala profesorica s Cambridgea Margaret MacMillan, s tem ko je današnji islamizem primerjala s takratnim komunizmom in anarhizmom? Ali pa bi iskre prej lahko pričakovali v bližini Kitajske, ki se – tako kot v tistih časih Nemčija – nezadržno dviga in izziva prevlado Amerike, ki bo svoj globalni položaj branila tako, kot je to pred stotimi leti počela Velika Britanija?

Med današnjim stanjem sveta in časi pred prvo in tudi drugo svetovno vojno je mogoče izbrskati vrsto podobnosti, zato bi morali pozorno spremljati vsako od teh povezav. Naj se nanašajo na carine, s katerimi poskuša Trump, tako kot je to v tridesetih letih prejšnjega stoletja poskušal Herbert Hoover, ameriške delavce in kmete zaščititi pred tujo konkurenco, ali na premoženjski prepad, ki se je vedno pojavil pred stanjem splošne krize in povečevanjem populizma ter militantnega spopada z razumom.

Tisto, po čemer je današnji svet najbolj podoben začetku 20. stoletja, sta predvsem obnovljeni rasizem in ksenofobija, ki se poskušata v številnih družbah uveljaviti kot zakoniti argument za izvolitev novih avtokratov.

Med proslavo konca velike vojne je bilo precej moteče, da so tudi tokrat komaj omenili 74.000 indijskih prostovoljcev, ki so padli v upanju, da bodo s tem, ko bodo Veliki Britaniji pomagali, da se upre sovražniku, pripomogli h koncu britanskega kolonialnega raja na svojem ozemlju. Prav tako boleče je bila zamolčana udeležba več kot 300.000 kitajskih delavcev, ki so bili poslani, da se v zgodovinski preobrazbi Evrope pridružijo Angležem, Francozom in Rusom. Škoda, da niso bolj poudarili rasne raznolikosti velike vojne, saj bi se prav z izkazovanjem časti padlim Indijcem, Kitajcem, Vietnamcem, Arabcem in Afričanom pokazala vsa nesmiselnost današnjih nacionalistov in fašistov.

Dan po proslavi konca tega nesmisla se spomnimo, kako je britanski novinar Norman Angell leta 1910 v knjigi Velika iluzija zapisal, da so interesi evropskih velikih sil med sabo tako prepleteni, da bi bila vsaka vojna iracionalna in zato nemogoča. Štiri leta pozneje je Evropa zajahala tigra, s katerega ni znala razjahati.

Danes bi lahko rekli, da je edini varuh miru to, da populisti in nacionalisti pravzaprav nimajo rešitev za probleme, na katerih jahajo v svojih kampanjah. A vse dokler tisti, ki glasujejo zanje, sprejemajo iluzijo in se ne bojujejo proti lastnemu rasizmu, šovinizmu in ksenofobiji, to ni dobra tolažba. Tigra ne zanima, zakaj se ljudje povzpnejo na njegov hrbet. Vse, kar ve, je, da z njegovega hrbta ne bo nihče razjahal nekaznovan.