Razmajan ameriški kamniti zid

Po nedeljskem kosilu republikanskega senatorja Lindseyja Grahama in Donalda Trumpa je ameriški predsednik ponovno spremenil svoje načrte in preložil takojšen umik ameriških vojakov iz Sirije. Najhujša posledica nenadne odločitve iz sredine decembra, ki je osupnila zaveznike, povzročila paniko med sirskimi Kurdi in val zadovoljstva med Moskvo, Teheranom in Damaskom, je tako odmeven odstop obrambnega ministra Jima Mattisa. O katerem je včeraj dejal, da ga je odpustil zaradi »slabih rezultatov v Afganistanu«.

Odhod »mojih generalov«, kot je predsednik ljubeče imenoval svoje svetovalce iz vojaških vrst, kaže na vse večji razkol med Trumpom in vojaškim vrhom, osuplim zaradi ravnanja nepredvidljivega predsednika. Jeseni se je znašal nad upokojenim admiralom Williamom McRavnom, poveljnikom posebne enote, ki je leta 2011 ubila Osamo bin Ladna. V novem letu je bil med njegovimi prvimi sporočili na družbenem omrežju Twitter napad na upokojenega generala Stanleyja McChrystala, »znanega po velikih, neumnih ustih«. Zato, ker ga je general označil za nepoštenega in nemoralnega.

Trump je v ameriško zunanjo politiko vnesel kaos, ki je zamajal temelje svetovne ureditve. Toda kljub vsemu besedovanju so ZDA ostale temelj zveze Nato, ljubezen do ruskega predsednika Vladimirja Putina ni zmehčala ameriške politike do Rusije, ameriški vojaki so še naprej na Bližnjem vzhodu. Zato konservativni analitiki upajo, da gre za premišljeno rutino hudobnega/dobrega policista, v kateri predsednik igra vlogo prvega in postavlja skrajne zahteve, nato pa njegovi podrejeni v ozadju najdejo kompromis. Toda verjetnejša je razlaga, da ameriški uradniki s počasno močjo birokracije topijo njegove skrajne zahteve in nadaljujejo običajno politiko, ne glede na predsednikove želje.

Trump ni ne prvi ne zadnji predsednik, ki se spopada z močjo uradniškega aparata. Demokrat Jimmy Carter je v kampanji obljubil umik ameriških vojakov iz Južne Koreje, a je moral popustiti pod pritiskom obrambnega ministrstva, ki je načrtno zadrževalo in razvodenelo vse ukaze. Carter se je naveličal zaletavanja v birokratski zid in opustil zamisel. Trump je veliko bolj nepredvidljiv, hkrati jezdi populistični val upora proti »washingtonski eliti« in »globoki državi«. Tudi če sprejmemo najbolj optimistično razlago, da so njegova dejanja načrtna strategija, to pomeni, da nihče zares ne ve, kakšna so ameriška stališča. Kar povzroča odmik zaveznikov od ZDA in spodbuja nasprotnice, da sprejemajo drzne odločitve.

Odhod Mattisa je poudaril, da je okoli Trumpa vse manj ljudi, ki so usposobljeni, učinkoviti ter hkrati dovolj kritični do predsednika, da ustavijo njegove prebliske neuravnovešenosti. Kaj se zgodi, ko okoli voditelja, ki žali sogovornike, napada nasprotnike in ruši ustaljene postopke ni več ljudi, ki znajo zlepiti razbiti porcelan za slonom v trgovini? Še posebno ker se predsedniki, ki doma nimajo več politične moči (demokrati so danes prevzeli večino v spodnjem domu kongresa), radi obrnejo v tujino. Administrativni oporni zid je vse bolj razmajan.

Kritiki trdijo, da je Trump upravičil vse bojazni – pokazal se je kot agresiven, napadalen, nepotrpežljiv, neodgovoren, nerazgledan in nepripravljen za učenje, razdražljiv ter obseden s samim sabo. Njegovo predsedovanje je bilo obdarjeno z blagoslovom, da se mu ni bilo treba spopasti niti z eno mednarodno krizo, ki bi resno preizkusila njegove voditeljske sposobnosti. Vse krize so bile njegovo ročno delo. Če nas bo tovrstna sreča spremljala do leta 2020, se lahko zgodi, da bodo volivci sprejeli zamisli Najprej Amerika o političnem trgovanju in izsiljevanju brez vsakršnih moralnih vodil kot sprejemljivo zunanjo politiko.