Razglednica

Odprla sem staro knjigo in iz nje je padla – razglednica. Davno pozabljena, nikoli poslana. Tudi nikoli napisana. Tabula rasa. Čim se je dotaknila tal, se je vrnil davni trenutek iz davnega leta nekje na drugem koncu Evrope in vrnila se je tudi stara, pozabljena misel. Še telo se je za hip spet znašlo na velikem trgu z dvestoletnimi vodnjaki, od koder bi morala na pot razglednica, uho je kot takrat božalo pretakanje vode, avtomobili so enako hupali, na pragu jeseni je razglednica zavonjala po zgodnji madridski pomladi in roka je vedela, kaj je takrat želela napisati … Pa ni.

Turški nobelovec Orhan Pamuk bi razglednico odnesel v muzej nedolžnosti, ki ga je odprl v Istanbulu po tem, ko je njegov roman z istim naslovom očaral svet. V muzeju so se znašle vse reči, s katerimi se je obdajal njegov literarni junak – in sam Pamuk: če že ni mogel imeti Nje, je imel vsaj reči, ki se jih je dotaknila Njena roka. Razglednico bi najbrž položil v muzejsko vitrino z mehko svetlobo in jo obrnil s hrbtno stranjo navzgor. Prazen list običajno pove več kot popisan. Čeprav! V pravih muzejih reči menda jočejo: posojene daleč od doma, prepuščene tujim pogledom.

Ljudje reči kopičimo na dva načina, piše Pamuk: nečimrneži med zbiratelji jih želijo pokazati vsemu svetu, sramežljivci nikomur. Slednji zbirajo zato, da zbirajo. Prvi zato, da kompenzirajo. Že kaj …

Vsak bi lahko odprl svoj muzej nedolžnosti s starimi razglednicami, kovanci, knjigami, značkami, porcelanastimi skodelicami, starimi fotografijami, stoletnimi časopisi …

Nikoli odposlana razglednica, to v knjigi najdeno čudo, je romala med reči, ki se jim ni mogoče odreči. Ker so obvisele v zraku kot nedokončana misel. Dom je našla na dnu nedolžne stare škatle, kjer bo lahko še naprej sramežljivo štela leta, kar je odšla z velikega trga z dvestoletnimi vodnjaki …

Kdaj ste nazadnje napisali razglednico? In jo odposlali?