Prijatelji

Imeti prijatelje, je moč, je leta 1651 zapisal Thomas Hobbes. »Njihove moči so združene,« je natisnjeno v klasičnem besedilu Leviatan. V ponedeljek zvečer je postalo jasno, da ima neuradni mandatarski kandidat, Marjan Šarec, enega potencialnega zaveznika manj. Hipotetično to lahko pomeni, da ima poluradni mandatarski kandidat Janez Janša enega potencialnega zaveznika več.

Na fragmentirani politični sceni sta pomembni dve merili. Koliko imaš prijateljev? Koliko sovražnikov si pridelal? Ko razmišljamo o legitimnosti vladajočih, je število prijateljev merljivo z volilnim uspehom. Analize javnega mnenja, ki raziskujejo manj vidne politične dimenzije, pa ugotavljajo, da polovica volivcev svojega glasu ne bi nikdar oddala Janševi SDS, torej stranki, ki je relativna zmagovalka volitev. Podatki družbe Valicon kažejo, da je odstotek, tistih, ki nikdar ne bi podprli SDS, že desetletje med 45 in 50 odstotki. Res je sicer, da trda politična merila – oddani volilni lističi – kažejo, da je SDS relativna zmagovalka. A mehkega kriterija – števila tistih, ki SDS zavračajo – enostavno ne gre prezreti.

Podatek je pomemben, ker visoka stopnja zavračanja hkrati pomeni, da je količina potencialnih zaveznikov, ki jih lahko aktivira SDS, močno omejena dobrina. Resnici na ljubo pa je treba omeniti, da je poluradni mandatar velik del svoje politične biografije posvetil temu, da bi očrnil čim več ljudi. Ker je bil pri tem uspešen, ima danes problem. Šarec je v življenju pridelal premalo prijateljev, Janša pa je v življenju pridelal preveč sovražnikov.

Naslednji krog kovanja koalicije bo zato zanimiv politični eksperiment: ali je res, da ima moč tisti, ki ima prijatelje? Ali pa moč izvira iz tega, da imaš relativno malo sovražnikov?