Pri banki gre zdaj zares

Odhajajoča vlada in koalicija sta imeli štiri leta časa, da uredita zaščito NLB in se z neizprosnimi bruseljskimi birokrati do konca izpogajata o vseh okoliščinah njene privatizacije. Zavlačevanje in predvolilno taktiziranje se SMC, SD in Desusu ni izšlo, tudi volivci ga niso nagradili, država pa mora zdaj sprejemati pomembne odločitve o zaščiti in prihodnosti banke ne glede na politični vakuum in menjavo oblasti.

Res nam ni v prid tudi drža evropske komisije, ki se je s podobno ignoranco kot pri uveljavljanju arbitraže odzvala na slovensko prošnjo za mediacijo pri pravni zaščiti NLB na Hrvaškem – a na koncu je za odločanje v časovni stiski najbolj kriva uradna Ljubljana. In zdaj gre v primeru NLB res zares. Signali iz Bruslja kažejo, da bo Slovenija še letos morala prodati oziroma privatizirati velik del (recimo polovico) največje državne banke, čez dobro leto dni pa bo banka zelo verjetno v tričetrtinski zasebni lasti.

Za sedanji privatizacijski pospešek je kar nekaj razlogov, notranjih in zunanjih. Pri prvih je ključno, da sta SDS in LMŠ, ki sta zbrali največ glasov na volitvah in bosta kadrovali bodočega mandatarja, precej bolj naklonjeni privatizaciji banke kot stranke, ki so bile na oblasti do zdaj. Verjetnejša je tudi njuna politična podpora zakonu za zaščito NLB, ki je nujni ključ ne le za privatizacijo, ampak tudi za izdatno plačilo dividend v državni proračun.

Po drugi strani evropska komisija Sloveniji gotovo ne bo več gledala skozi prste in bo naš primer – lahko tudi z neljubimi izravnalnimi ukrepi – končala do prihodnjega leta, ko se ji izteče mandat.

Pa še nekaj je: za slovenske davkoplačevalce in našo največjo banko bi bilo precej bolj blagodejno, če bi NLB prodajali v dobrih časih, ne pa šele takrat, ko bi na vrata že potrkala nova globalna recesija. In ta, po vsem sodeč, ni prav daleč.