Pozabite evtanazijo, (iz)volite samomor

Precej paradoksno je, da bomo v času, ko nam razpada zdravstveni sistem in v (še vedno!) naraščajočih vrstah pacienti pospešeno umirajo brez izražene volje po opustitvi zdravljenja, v parlamentu začeli razpravljati o evtanaziji.

Kadrovsko in materialno opustošenemu zdravstvu, ki zaradi neodgovornosti preteklih vlad ne zmore več ljudem omogočiti niti osnovnega standarda zdravljenja, bi politika želela naprtiti še dodatno organiziranje evtanazijske dejavnosti. Je kdo pomislil na najbolj logičen zadržek – če pri nas bolniki že na ortopeda ali revmatologa čakajo leto ali dve, kako dolga bo v takem sistemu čakalna doba za smrt? Vleklo se bo v neskončnost, človek ne bo mogel več umreti.

A če damo šalo na stran, je treba povedati, da postaja evtanazija zastarela tema, ker je razvoj medicine v zadnjih desetletjih omogočil tako kakovostno, netravmatično in neboleče obravnavanje hudo bolnih in umirajočih, da je medicinskih razlogov, ki izhajajo iz želje pomagati bolniku, vse manj. Če ustreznega zdravljenja zdravstveni sistem bolnikom ne omogoči, to ni vprašanje o etičnosti evtanazije, ampak zdravstvenega sistema.

Po drugi strani je zaradi vse boljših protibolečinskih zdravil vse manj tudi mejnih situacij izpred desetletij, ko so zdravniki z intenzivnim lajšanjem bolnikovega trpljenja (lahko) pospeševali tudi smrt. A te sive cone ni več, moderna medicina ima natančno določljive cilje in protokole zdravljenja, vsa odstopanja si sledijo kot potencialne napake, zato neformalne prakse »usmiljenega« pospeševanja umiranja, o katerih lahko kaj povedo upokojeni zdravniki, zdaj ne pridejo v poštev.

Od tod tudi interes po formalizaciji evtanazije, vendar gre za zamujeni vlak. Interes za evtanazijo je pravzaprav želja po starih časih intuitivne (približne in manj učinkovite) medicine in »dobrih« zdravnikov, ki se jim kot pacient zaupljivo prepustim in brezpogojno verjamem v njihove odločitve. Nič od tega ni res! Medicina ne vidi več razloga, da bi kot cilj za pomoč bolniku izbrala smrt, ker teh situacij preprosto skoraj ni več. In po drugi strani tudi bolniki zdaj nimajo več brezpogojnega zaupanja v svoje zdravnike, zato je še manj logično, da bi jim v roke polagali lastno smrt – saj jih že v precej manjših dilemah nenehno preverjajo, na spletu, pri pravnikih; in nato redno ugovarjajo odločitvam in želijo podrobnejše utemeljitve ali »alternativne« rešitve.

Nehajmo govoriti o evtanaziji in se šablonsko skrivati za nerazumevajočimi zdravniki, ampak izrecimo ustrezno ime – gre za dostopnost do samomora. Samomor je v nasprotju z neobstoječo evtanazijo dejanje, ki ga Slovenci že zdaj množično prakticiramo in ga varnostni mehanizmi naše kulture prav zaradi njegove »nevarne« priljubljenosti tabuizirajo (podobno kot velja za seks, alkohol ali nasilje v družini). Zato se tudi zdaj, ko bi se pravzaprav radi pogovarjali o dostopu slehernika do samomorilne tablete, javnost in politika zaganjajo v neobstoječ problem evtanazije in zdravnike, ki naj bi poleg ustvarjanja čakalnih vrst tudi na tem področju ignorirali stiske Slovencev.

A razprava o lahk(otn)em dostopu do samomorilne tablete ali injekcije za lažjo logistiko samomora ni primarno stvar medicine. To je najprej stvar družbe, ki na precej kratkotrajnih izkušnjah redkih držav, ki so naredile ta korak, lahko predvidi in se (ne) strinja z nekaterimi znanimi kratkoročnimi učinki. Najprej s tem, da se bo skupno število samomorov tako seveda povečalo, a vsaj kratkoročno ne zelo dramatično – približno do stopnje, ko samomore delajo ljudje, ki imajo že zdaj samomorilno logistiko na dosegu roke.

Zdravniki in ljudje, ki posedujejo orožje, delajo samomore približno dvakrat pogosteje od preostale populacije, in študije kažejo, da ne zato, ker bi imeli pogostejše samomorilne ideje, ampak zato, ker jim je uresničevanje teh idej bolj na dosegu roke. Logistika torej – skakati s stolpnice ali stati na železniški progi ali delati vozel na drevesni veji za mnoge ni tako sprejemljiva kot tableta, ki jo ima človek pri sebi. Seveda je vprašanje, ali bi naša, z državnimi pravili in nadzorom obsedena družba, dovolila posameznikom, da si dajo predpisati samomorilne tablete in jih v lastno uteho hranijo v predalu – izkušnje drugih kažejo, da velika večina teh ljudi tablet sicer ne uporabi, jim je pa lažje, če jih imajo.

Ampak ker ni nujno, da človek take tablete uporabi samo na sebi (podobno velja za osebno orožje), predpostavljam, da bi naša družba iz želje po standardizaciji in varnosti zaupala izvajanje asistence pri samomorih nekaj koncesionarjem »lahka zemljica d. o. o.«, ki bi prišli na poziv in opravili posel s tabletami ali injekcijami, kot bi bilo željam in stroki ustrezno. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da za koncesionarja »lahka zemljica d. o. o.« ali »beli angel s. p.« ni treba zahtevati zdravniške izobrazbe in s tem zdravnikov odvračati od svojega osnovnega poklica.

A ob kratkoročnem vidiku povečane dostopnosti samomora, ki ne bi imela dramatičnih statističnih učinkov, se zaradi (pre)kratkih izkušenj s pojavom v drugih državah postavlja vprašanje dolgoročnih kulturnih posledic. Obstaja, na primer, resno tveganje, da bi se med starostniki pojavil občutek »dolžnosti« za samo-odstranitev s samomorom, da bi s tem bolj koristili svojim otrokom.

Pri Slovencih, globoko obsedenih z nujnostjo žrtvovanja za potomce, iz tega lahko nastanejo pojavi, ki jih niti skandinavski pisci kriminalk ne bi znali predvideti. Zato se je priporočljivo o samomoru veliko pogovarjati, a hkrati zelo zadržano karkoli temeljitega spremeniti.

***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist