Povprečnost

Slovenci zelo radi prebiramo in poslušamo komentarje tujcev, ki so se odločili preseliti se k nam. Praviloma izražajo navdušenje, pohvale in komplimente, in četudi gre za tipično pomanjkljivo in enostransko stališče prišleka, ki ni seznanjen z vsemi revami in tegobami slovenskega vsakdana, nam njihovo mnenje največkrat godi, saj vsaj nekoliko izboljša našo samopodobo in dvigne precej nizko stopnjo naše samozavesti.

Predvsem pa nekoliko ublaži naše kritikarstvo, fatalizem in prepričanje, da smo rojeni ali v najslabšem kotičku zemeljske oble ali pa vsaj v napačnem času. Ali pa oboje. Mnenje tujca je dragoceno, ker je njegova optika povsem drugačna, saj stvarnosti ne dojema z našimi očmi, njegova opažanja so povsem drugačna, saj zazna sijajne stvari, ki so za nas samoumevne, morebitne pomanjkljivosti in težave pa ima za veliko manj usodne. Konflikti, povezani z našo zgodovino ali aktualno politiko, se mu zdijo nesmiselni, predvsem pa se ne strinja z nami, da so problemi povsem nerešljivi in da smo na veke vekov obsojeni na pat pozicijo in životarjenje, ki se komaj kaj razlikuje od vegetiranja.

Verjetno to ni kakšna slovenska posebnost, tudi mi radi idealiziramo druge države, pa četudi v njih preživimo le kakšen teden in o kompleksnih ozadjih tamkajšnje družbe ter napetostih in frustracijah ljudi vemo malo ali nič. V neznanju oziroma nepoznavanju se torej skrivajo moč, energija in optimizem, medtem ko lahko pretirano tuhtanje in analize namesto globljega uvida vodijo v kronično nezadovoljstvo. In kot ponavadi je verjetno tudi tukaj najboljša zlata sredina, pa četudi živimo v času, ki ljubi skrajnosti, sredina pa je označena kot omledna in dolgočasna. Saj smo tudi Slovenci pravzaprav po večini kazalcev povprečni, vsak pa se lahko odloči, ali je to dobro ali slabo oziroma ali je to kritika ali kompliment.