Potlačena ksenofobija

Evropo je treba znova evropeizirati. Nemcem zagotoviti življenjski prostor oziroma tako imenovani Lebensraum. Gre za izraz, ki so ga nacisti uporabljali za obsežna območja današnje Poljske, Češke in dele Rusije, ki so po njihovem prepričanju bili naravna pravica Nemcev. Berlinski spomenik žrtvam holokavsta je spomenik sramu, Nemci pa edini narod na svetu, ki so si tak spomenik postavili v osrčje glavnega mesta. Nemške spomine na zgodovino in brezpredmetne poskuse spoprijemanja z njo je treba obrniti za 180 stopinj. Druga svetovna vojna je bila le ptičji kakec v več kot tisočletni zgodovini Nemčije.

To so izjave dveh vodilnih demokratično izvoljenih politikov skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), Björna Höckeja in Alexandra Gaulanda. Ko so novinarji povprašali, naj precizirata svoje izjave, sta pomen izrečenega (posmehljivo) relativizirala, češ da so izjave vzete iz konteksta in da ne gre za nikakršno nacistično izrazoslovje ali spodbujanje sovraštva do tujcev ali poveličevanje nemškosti ali poskus revizije zgodovine. Seveda ne. Po njuni interpretaciji gre za svobodo govora, ki je zasidrana v nemško ustavo in jima je nihče ne more kratiti.

Ali res menite, tudi v najbolj izkrivljeni interpretaciji svobode govora, da Höcke in Gauland govorita kaj drugega kot točno to, kar je razbrati iz izjav? Da se namreč Nemci in Nemčija ne smejo več čutiti odgovorne za drugo svetovno vojno in pokol na milijone ljudi in da je treba Nemčijo očistiti Nenemcev? Ali res menite, da je takšno govorjenje skladno z demokratičnimi vrednotami povojne Evrope? Z vrednotami pluralne družbo, ki z ustavo in listino človekovih pravic vsem posameznikom zagotavlja enakost pred zakonom ne glede na raso, vero, spol ...

Živimo v nevarnih časih. V časih, ko ptiču, ki hodi kot raca, je videti kot raca in se oglaša kot raca, ne smemo reči raca (poljubno vstavi karkoli, recimo nacist). V časih, ko je dovoljeno z izgovarjanjem na ustavno pravico do svobode govora širiti stališča in spodbujati kulturo (kulturo v narekovajih) strahu pred vsem tujim in celo revidirati zgodovino. Živimo v časih, ko delu (nemške) družbe ni več treba skrivati svojih potlačenih ksenofobih čustev. Migracijska kriza v letu 2015 je bila le povod za nov val ksenofobije v Nemčiji. Dejstvo je, da se del nemške družbe svoje privrženosti avtoritarnosti in ksenofobije nikoli ni otresel. Höcke in Gauland, ki svoje ljubezni do nacistične ideologije niti ne skrivata več pretirano, sta zavohala priložnost.

In pri tem še zdaleč ne gre zgolj za antisemitizem, čeprav je ta v delu nemške družbe najbolj globoko zakoreninjen. Ne gre zgolj za napade na sinagoge ali napade na mošeje ali za napade na nastanitvene centre. Tudi ne gre zgolj za napade muslimanov na božične sejme. Opraviti imamo s širšim družbenim problemom. Opraviti imamo s temeljnim (ne)razumevanjem demokracije in demokratičnih vrednot. Ko se politika, novinarji, celo strokovnjaki s tega področja sprašujejo, ali bi morali AfD omejiti ali pa jo pripustiti k razpravi, celo z njo tvoriti koalicije, kot z vsako stranko v demokratičnem političnem sistemu, je jasno, da smo izpred oči izgubili temeljni namen demokracije. Retorika, ki jo danes uporabljajo politiki in volivci AfD, preveč spominja na nacistično retoriko v letih, ki so vodile k, ne pozabimo, demokratični izvolitvi Hitlerjeve stranke leta 1933. Ali je resnično v skladu z ustavo na takšen način izrabljati pravico do svobode govora?