Pogovori, ki jim ne sledijo dejanja, so jalovi

Živimo v dobi in družbi spektakla. Morda razlagamo otrokom drugače, a statistika naših klikov je neizprosna. Kratek test. Kdo je K. K. (13)?

Večina bo zgolj po tej oznaki prepoznala beograjskega 13-letnika, ki je ubil osem učencev, in varnostnika, včeraj je za posledicami umrla še ena deklica. V medijih se je o njem dalo prebrati vse, celo videti njegovo fotografijo in načrt napada. Ali morda kdo misli, da otroci tega niso videli? Kdor to misli, naj še enkrat preveri, koliko ljudi je delilo posnetek nedavnega medvrstniškega nasilja v Celju.

Ravnatelj: Otroci vidijo, da ničesar ne moremo

Tudi zaradi medijskih objav danes vsi otroci vedo, da dokler ne dopolnijo 14 let, lahko naredijo malodane kar koli in se ne bo zgodilo nič. Ne bodo kaznovani. Hkrati pa bodo vsi vedeli, kdo so. Nekaterim, danes spregledanim, je to dovolj. Ali torej sploh govoriti in pisati o tem? Ali s poročanjem ne dajemo zgolj idej potencialnim storilcem?

V šolah, kjer so že pred temi dogodki veliko naredili in se pogovarjali o medvrstniškem nasilju, danes opozarjajo, da so pogovori sicer dobra stvar, a niso več dovolj. Vztrajajo, da je nujna sprememba zakonodaje, ki jim bo dala več pristojnosti.

Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen

Nehati je tudi treba zamolčevati neprijetna dejstva. Otrok, ki ga sošolci vsak dan »za hec« fotografirajo in njegove žaljivo prirejene fotografije širijo po družbenih omrežjih, ima nekega dne dovolj. Ko »znori« nad temi, ki so ga maltretirali od 1. septembra, postane nasilnež, čeprav morda nikoli ni povedal, da je sam žrtev nasilja. Ali je celo povedal, pa mu ni nihče verjel.

Nujno je treba o tem govoriti, a ni nepomembno, kaj in kako. Še bolj je pomembno, kaj bomo storili. Za zdaj so naša polna usta ničelne tolerance do nasilja zgolj polna hinavščine.