Pogoltne jame

Slovenski rudniki so šolski primer financiranja zapiralnih del z državnimi pomočmi, ki se ne izide, in lekcija, da se nestrokovno zapiranje še po pol stoletja vrne kot bumerang. Pred Rudnikom Trbovlje-Hrastnik (RTH) se je država lotila zapiranja rudnikov v Idriji, Mežici, Žirovskem vrhu ter premogovnikov v Kanižarici, na Senovem in v Zagorju, a iz njih ni potegnila najpomembnejšega: da je treba dogajanje v jamah in nad njimi zaradi varnosti ljudi s teh območij spremljati še dolgo po uradnem zaprtju. Da zakon o RTH ne vsebuje obveznega monitoringa, so ugotovili pet pred dvanajsto. Ta mu bo odbila decembra letos.

Podatki o državnih pomočeh, ki so do zdaj »izginile« v rudnikih, se berejo kot polnjenje vreč brez dna, v katere je država »zmetala« že pol milijarde evrov, pa jim še kar ni videti konca. Najglasneje je na »prehudo« pogoltnost Zasavja po državni pomoči leta 2012 opozorila Janševa vlada. Številke ne lažejo: RTH je od leta 2000 do zdaj prejel 233 milijonov evrov državne pomoči, od tega dobrih 170 milijonov do leta 2010 – kar je le malo manj kot šest drugih rudnikov skupaj.

Po drugi strani polmilijardni znesek za jame predstavlja pomoč, ki jo je država namenila podjetjem v težavah v enem letu – leta 2016. Bolj kot nepregledno financiranje zapiralnih del bode v oči njihovo marsikdaj umetno podaljševanje, medtem ko za odpravo posledic večstoletnega rudarjenja – sanacijo zastrupljene zemlje, monitoring onesnaženega zraka in vodotokov – v državni malhi nenehno zmanjkuje denarja. V redkih primerih, kot je RTH, ko državi denarja ni treba dati in ko bi zadoščala že zelena luč, da se smejo preživljati same, jo jamam zagode politika. Menda zato, ker so bile nekoč preveč pogoltne.
Polona Malovrh