Osvetljena Slovenija

Starši so me vzgojili, da ugašamo luč, če je ne potrebujemo, prav tako so nas v osnovni šoli učili, da se z električno energijo in energijo na sploh ne razmetava.

Če se ponoči ozrete naokrog, se vam bo zdelo, da nas je bilo bolj malo deležnih takšne vzgoje. Slovenija ponoči dobesedno žari (to se lepo vidi, ko greste ponoči na hrib nad mestom, sam si tako rad ogledam Novo Gorico), a za to pogosto ni pretirane potrebe. Zaradi varnosti je smiselno, da so mesta ponoči osvetljena, prav tako šolske poti v jutranji polsvetlobi, ko gredo otroci v šolo, prehodi za pešce in še marsikaj. Svetloba lahko olepša kak spomenik, ni pa treba, da pri osvetljevanju pretiravamo oziroma onesnažujemo. Na primer tako, da je dobesedno ožarčen avtocestni izvoz, da se sveti v vaseh, kjer živi pet ljudi, da je osvetljena industrijska cona ali da so osvetljene lokalne ceste v občinah, ki vodijo do hiš (bivših) županov.

Sam vidim težavo pri pretiranem osvetljevanju, da se po nepotrebnem dražijo investicije (denimo obnove cest, ulic ...) oziroma je treba plačevati gradnjo javne razsvetljave, če je to samostojen projekt, potem je to infrastrukturo treba vzdrževati in elektriko seveda plačevati iz občinskih proračunov. Del nepotrebnega osvetljevanja zakrivijo tudi zasebniki, a to je že druga zgodba.

Elektriko je seveda nekje treba proizvesti. Z malo pretiravanja lahko rečemo, da je zaradi nepotrebne osvetlitve industrijske cone treba kuriti premog v Teš 6. Vse to nam kot družbi povzroča nepotrebne stroške, denar, ki ga potem zmečemo v zrak, bi lahko koristno porabili kje drugje. Delno je stanje mogoče popraviti z zamenjavo svetilk z varčnejšimi in usmerjanjem svetlobe v tla, ampak to je samo gašenje požara.