Oktobrska revolucija na Brdu

Zgodba o Tomažu Kavčiču na položaju selektorja članske nogometne reprezentance je vsaj delno pričakovano doživela klavrn konec po pičlih sedmih letošnjih tekmah Slovenije. Razlogov za to je več, prvi ima največji ponder med vsemi, čeprav je zanesljivo dolgočasen tako za ovce kot za jastrebe: Slovenija je krenila na pot popolne pomladitve izbrane vrste, ki je v obratni korelaciji z velikostjo države in njenega kadrovskega bazena. Za ponazoritev: prvo selekcijo je leta 1992 opravil Bojan Prašnikar, nato Zdenko Verdenik, uspeh je sledil šele čez osem let na euru v Beneluksu. Drugo pomladitev so zaupali Branku Oblaku leta 2004 – najuspešnejša slovenska zasedba U-21 vseh časov je ujela vrhunec čez šest let v Južni Afriki, ko je celo Matjaž Kek priznal, da je prišel uspeh »prehitro« in da bi si želel voditi Birso, Korena, Novakovića in druge v Braziliji 2014, ko bi bili zreli za vrhunski rezultat.



Tretjo menjavo rodov je začel Srečko Katanec, izpeljal pa jo je Kavčič leta 2018. Kdor je pričakoval rokohitrske rezultate zasedbe brez rekorderja Cesarja in najboljše slovenske desetke zadnjih 15 let Birse, živi v svetu igralnih konzol in anonimnih polemik na medmrežju. Ko pomladí ekipo Francija, vskoči na položaj napadalca robot za 180 milijonov evrov, ko to stori Slovenija, dobi priložnost fant iz slovaške lige.



Drugi razlog za oktobrsko revolucijo se skriva v dejstvu, da Kavčičev delodajalec ni sledil viziji o gradnji ekipe za marec 2019, ki jo je ob inavguraciji razkril selektor in jo nato večkrat ponovil med druženjem z mediji. Tudi predsednik NZS je v javnih nastopih neprepričljivo podpiral Kavčiča in mu septembra in oktobra podaljšal mandat le za eno tekmo. Dvoumno je bilo tudi sporočilo po sestanku z Janom Oblakom, ko je moral javno zavrniti Oblakovo izjavo kar Kavčič.

Pričakovani brodolom Kavčičeve barke

V takšnih razmerah je bil brodolom Kavčičeve barke v dvobojih s Ciprom vsaj delno pričakovan. Reprezentanca se je prav zaradi neenotnosti v družini – vsaj zdelo se je tako – iz meseca v mesec borila z vse hujšim pritiskom medijev in navijačev, ki so čakali na kost za glodanje. V pozabo so odšli evforični zapisi iz oktobra 2016 – po odlični igri s Slovaško in z Anglijo –, ko so spletna družbena omrežja preplavile pohvale na račun Katančevega novega pomočnika Tomaža Kavčiča. Čredno obnašanje je resda normalno za državo, katere prebivalci so najboljše stranke sistemov, kakršni so catch the cash, dadas, forex, kriptožetoni ali pa čaj Čang Šlang.



Kavčič bi se lahko odločil za varno različico delovanja, ohranil v jati 36-letnega kapetana Boštjana Cesarja – tega bi nemara sprejel tudi zvezdnik Jan Oblak – in ostal selektor najmanj do novembra 2019. Toda izbral je najbolj tvegano pot pomladitve, s čimer bo zanesljivo osrečil zgolj svojega naslednika – podobno kot nekoč Brane Oblak –, kdorkoli že bo.