Odvečni organ, ki ga država nujno potrebuje

Nacionalni preiskovalni urad je z občasnimi nihanji že od ustanovitve pred desetletjem tarča kritik v politiki. Nekateri menijo, da ta organ nujno potrebujemo, drugi ga vidijo le kot neko odvečno organizacijsko strukturo znotraj policije. Predvsem takrat, ko z lovkami preiskave dregne v vrh politike.

Ko so tudi zaradi spleta okoliščin podjetja začela propadati, se je vendarle začelo resno razpravljati o tem, da pri menedžerskih prevzemih in drugih poslih le ni bilo vse čisto. Javnost je upravičeno zahtevala odgovore, kam so poniknili milijoni, predvsem pa, kdo je odgovoren.

Od pristojnih so deževali izgovori, da ni ustrezne zakonodaje za pregon gospodarskega kriminala, v policiji so se pritoževali, da niso dovolj usposobljeni, da imajo premalo kadra, da nimajo ustreznih orodij za preiskovanje. Zato je bil ustanovljen NPU.

Namen ustanovitve je bil, da se z najtežjimi primeri gospodarskega in organiziranega kriminala začne ukvarjati specializirana ekipa najbolje usposobljenih kriminalistov. Če so prej obstajali izgovori, česa se ne da, so nato sledile (tudi nerealne politične) obljube, kaj vse bodo dosegli. Z vrha politike je zdaj spet slišati kritike, da niso dovolj uspešni. Morda res. Ni ga sistema, ki ga ne bi bilo mogoče še izboljšati. A prav tako tudi ni sistema, ki ga zaradi interesov ne bi bilo mogoče oslabiti.

Vloženih kazenskih ovadb za 863 kaznivih dejanj, v katerih so ugotovili za skoraj 1,4 milijarde evrov škode, je za ene veliko, za druge premalo. Gledati na uspešnost le skozi število ovadb, obtožb in obsodilnih sodb, je zavajajoče, če ne manipulativno. To je tako, kot če bi uspešnost policije pri zagotavljanju prometne varnosti ocenjevali le z globami, ki jih napišejo.

Preiskava sofisticiranih vrst kriminalitete je zahtevna. Razprave ob točilnem pultu seveda hitro najdejo pravo pot do obsodilne sodbe in odvzema nakradenega denarja. A realnost je popolnoma drugačna.

Pri sumljivih gospodarskih poslih bi morali svojo vlogo odigrati tudi drugi nadzorni organi. Ko primer dobi v roke policija, mora – in prav je tako – vse potekati po zapleteni črki zakona, kjer se išče izključno naklep za kaznivo dejanje, kar pa je preprosto odkriti le v prej omenjenih laičnih debatah. Moralne odklone in prekrške bi morali odkriti in sankcionirati že prej. S tem bi preprečili marsikatero kaznivo dejanje. NPU – tako kot vse policije – ne smemo obravnavati v smislu: ko preiskujejo naše, so politično motivirani, ko preganjajo druge, so strokovni.