(KOMENTAR) Vodstvo ima ključno vlogo za zagotovitev zdravih delovnih razmer

Po podatkih Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu lahko od 50 do 60 odstotkov izgubljenih delovnih dni pripišemo stresu in posledicam neobvladanih psihosocialnih tveganj. Skoraj 45 odstotkov zaposlenih v EU je leta 2020 poročalo, da so pri delu izpostavljeni škodljivim tveganjem za duševno zdravje, v Sloveniji jih je tako odgovorilo približno 36 odstotkov. Strokovnjaki to nižjo številko razumejo predvsem kot kazalnik manjše ozaveščenosti na tem področju pri nas. Vse te statistike so argumenti, zaradi katerih se osrednja tema letošnjega svetovnega dneva duševnega zdravja, ki ga zaznamujemo danes, glasi: Čas je, da damo prednost duševnemu zdravju na delovnem mestu. Raziskava, ki so jo pri NIJZ izvedli leta 2021, je pokazala, da imajo vodstveni delavci zelo pomembno vlogo tako pri zagotavljanju zdravih in varnih delovnih razmer kot pri odzivanju na različne stiske, ki so jim izpostavljeni zaposleni.

Če ta zadnji izsledek vzamemo zelo na široko in si dovolimo poetično interpretacijo ter pogledamo, kaj lahko vodstvo države pokaže kot ukrepe v skrbi za duševno zdravje, lahko kot pozitivne korake te in že nekaj prejšnjih vlad, od leta 2018, štejemo postavitev mreže centrov za duševno zdravje – otvoritveni trak ljubljanskega za otroke in mladostnike so prerezali predvčerajšnjim –, pa tudi financiranje specializacij iz klinične psihologije, s katerimi naj bi se v bližnji prihodnosti število strokovnjakov v javnem zdravstvenem sistemu skoraj podvojilo.

Kljub najbrž dobrim namenom zdravstvenega ministrstva pa je bistveno manj odobravanja deležen predlog zakona o psihoterapiji, ki naj bi bil, po besedah predsednika vlade Roberta Goloba, v sklepni fazi in naj bi »omogočil dostop do ustreznih storitev tistim, ki to potrebujejo«. Pripombe in nasprotovanje rešitvam, ki jih prinaša, glasno izražajo tako rekoč vsi, ki menijo, da jih zadeva. Snovalci so v javni razpravi dobili približno petsto odzivov. Stališča udeleženih, ki bi jih lahko površno razdelili med tiste, ki so v zdravstvenem sistemu, in tiste, ki niso, se globoko razlikujejo že pri definiciji psihoterapije, kaj šele pri vprašanju, kako jo urediti. Pristojni pa se morajo zavedati, da niso odgovorni za to, da najdejo kompromis med vpletenimi, temveč da imajo pred očmi ljudi, ki obravnavo potrebujejo.