O temi, s katero se ni mislilo resno

Politična jesen se nekako začenja z uvodom, ki ga je na koncu avgusta nastavila Levica. Tema, ki so jo odprli, zadeva vprašanje oziroma ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Naivno bi bilo misliti, da je šlo zgolj in samo za človekoljubnost in socialno občutljivost Levice, toda po drugi strani je treba videti, da je tema visoko relevantna, pravzaprav spada k bistvu vsega, kar bi se v Sloveniji še lahko sklicevalo na levico ali na socialno demokracijo. Gre pa tudi za tisto, kar je do zdaj definiralo politično sredino in tradicijo socialne države.

Politična metoda Levice je bila onkraj kompromisa, bila je ultimativna. Še več. Predsednik Luka Mesec je jasno napovedal odločilnost »ali–ali« trenutka, postavil je časovnico (jeseni) in povedal, da tu ne gre za strokovno, fiskalno, gospodarsko ali kakršnokoli že drugo uporabno razpravo, temveč gre »absolutno« za »politično odločitev«.

Naloga koalicije, ki v pomembnih odločitvah, predvsem pri proračunu, uživa glasovalno podporo Levice, pa je, »da drži svojo besedo«, ki ji jo je dala v programskih pogovorih pred nastankom manjšinske vlade. Zdaj naj bi prišel čas za dejanja in račun. Če ta ne bo plačan (še letos), bo Levica prekinila sodelovanje s koalicijo in bo glasovala proti proračunu.
 

Nekaj malega o ustavi

Ključno vprašanje, ki spremlja politično ofenzivo Levice je, ali je Šarčeva manjšinska vlada še sredinska in ali še ohranja socialni program, ki so ga v Sloveniji že v drugi polovici prejšnjega stoletja kot bistvenega zagovarjale skoraj vse politične stranke, socializem pa ga je kanoniziral do razsežnosti, ki bržkone še zelo dolgo več ne morejo biti presežene. Toda potrpežljivega čakanja, za mnoge pa brezprogramskega životarjenja Levice, najbrž ni zbudila njena lastna prizadevnost, temveč verjetno zunanja pobuda.

Štirinajstega avgusta se je v Delu v pismih bralcev oglasil ekonomist dr. Jože Mencinger in javnost spomnil, da je treba nekaj storiti. Zavarovalnica Vzajemna je namreč spet podražila dopolnilno »prostovoljno« zavarovanje, kajti dozdajšnjih 35 evrov prispevka naj bi prinašalo izgubo. Opozoril je, da sta se Levica in premier Šarec dogovorila, da bo prostovoljno zavarovanje, ki to ni, saj je medtem spontano postalo obvezno, pač postalo del obveznega. Tam namreč vlada logika proporcionalnosti, medtem ko revni pri »prostovoljnem« v odstotkih plačajo neprimerno več kot bogati.





Predstavil je izračun, ne edini na ta način, kajti o tem je zelo veliko pisal in javno govoril tudi nekdanji zdravstveni minister dr. Dušan Keber. Konkretneje povedano: nekdo, ki ima 500 evrov mesečne pokojnine na letni ravni plača 420 evrov za dodatno zavarovanje, če mora v družinskem proračunu na tak način poskrbeti še za druge družinske člane, se strošek lahko podvoji ali potroji. To pa je onkraj načela družbene pravičnosti in bolj spominja na ameriški pristop k zdravstvenemu zavarovanju, ki je široko kritiziran in ga poskušajo popraviti tudi v ZDA.

Mencingerjev predlog je torej preprost: Dodatno zavarovanje naj se preloži v obveznega, znotraj te obveznosti pa je treba izdelati mehanizem proporcionalne obremenitve: predvsem pa gre za odločitev države, da si to vprašanje vzame za prioriteto in tako izpolni svojo dolžnost do slovenske ustave, ki v drugem členu pravi: »Slovenija je pravna in socialna država«.
Levica se je zganila. Videti je, da je Mencingerjev predlog vzela zares, posebno ker je nanjo naslovil poziv, češ, »Levica mora vsaj tokrat vztrajati pri zapisanem, če hoče ohraniti verodostojnost. Do zdaj je že prevečkrat popustila.«
 

Pot, ki se nikoli ne odpre

Levica je torej postavila neke vrste ultimat. Tema, ki jo je izbrala za to, je vsekakor prava, toda koalicijskim partnerjem (v širokem pomenu besede) se je zdela napačna metoda. Vprašanje seveda je, kdo od obeh je v tem primeru nosilec argumenta. Stališče strank koalicije je bilo, da se koalicija ne bo pustila izsiljevati, potem da gre pri predlogu za račun brez krmarja, kajti obremenitve, ki bi sledile preureditvi sistema, bi bile prevelike. Predsednik vlade Marjan Šarec je Levici v svojem slogu dal precej jasno vedeti, da sodelovanje z njimi lahko pogreši, kajti: »Ko se ena pot zapre, se odpre druga.« V nadaljevanju se je nakazovalo, da ima v rezervi še Novo Slovenijo in Mateja Tonina.

Ključna interpretacija, ki pravzaprav tudi pojasnjuje naravo resničnega problema, je prišla od ministra za zdravje Aleša Šabedra. Predstavil je namreč »preliminarne« projekcije, po katerih naj bi, skladno s predlogom Levice, v blagajni nastala nesprejemljivo velika vrzel. Pri koalicijskih strankah so se interpretacije različno razpršile, vendar vse v duhu te ugotovitve. Pri SMC, ki slovi po neoliberalnem odtenku, so takoj ugotovili, da bi bili tisti, ki so že tako ali tako obremenjeni z davščinami, obremenjeni še bolj. V SAB zelo podobno.

Zato pa sta se bolj diplomatsko spretno odzvali stranki Desus in SD. Njuna interpretacija je bila podobna, namreč, res je treba ukrepati v to smer, predlog ukinitve dodatnega zdravstvenega zavarovanja je celo vpisan v koalicijsko pogodbo. Zato naj minister še enkrat predstavi časovnico priprave tega predloga, v času »tranzicije« pa naj Levica ne izsiljuje in naj bo konstruktivna.

Če potegnem črto, gre prav v metodologiji dogajanja za bistvo celotnega problema, kajti Slovenija se je lahko naučila, da v »tranziciji« čas ni bil nikoli namenjen utrjevanju socialnih in zdravstvenih pravic, ampak skladno z neoliberalnimi trendi in pričakovanji lobijev velikih korporacij, njihovemu mehčanju in razgradnji. Povrhu je zdravstvo očitna tarča privatizacije, posledica tega pa bi bilo kvečjemu manj in ne več občutka za solidarnost.



Po drugi strani se je Levica podala v interpretacije, ki so kratko malo uboge. Teza, da s prenosom prostovoljnega v obvezno zdravstveno zavarovanje pridobijo vsi, ki imajo plače nižje od 2000 evrov, je pravljična. Edino, kar bi vzdržalo model prave solidarnosti, bi bila proporcionalna solidarnost ne glede na mejno višino plače. S tem, da bi tiste z višjimi plačami od 1999 evrov kaznovali, bi bil strel v usihajoči srednji sloj, ki se od široke mase ne razlikuje bistveno, vsi pa se bistveno razlikujejo od kapitala in tistih, ki ga v Sloveniji na zelo čuden način upravljajo.

Toda to ni glavni problem in v tem Levica kaže na nekaj bolj pomembnega od same sebe. Zdi se, da je namera koalicije, da »si vzame zadosti časa za pripravo časovnice za predlog spremembe zakona« … prav lahko spet ena od tranzicijskih metod, ki s končnim rezultatom pravzaprav nikoli ni mislila resno.