O naših barabah

Drama z imenovanjem Breta Kavanaugha za ameriškega vrhovnega sodnika bi morala opazovalcu iz Slovenije vzbuditi grenak priokus. Medtem ko se mora ugledni pravnik z brezhibno kariero braniti pred očitki o spolnem nadlegovanju v najstniških letih, lahko v Sloveniji politiki, ki jih bremenijo precej hujši očitki, mirneje stopijo pred javnost. Namesto potu, prelitega med kirurškim zasliševanjem, maziljence naše javnosti čaka kvečjemu vsegliharsko nerganje, opolzko namigovanje ali površna vprašanja medijev, ki se jim lahko izmuznejo z vnaprej pripravljenimi puhlicami.

Nekomu, vajenemu slovenskih standardov, se utegne skalpel, ki raziskuje detajle profesionalne in življenjske poti ameriških kandidatov, zdeti že prav puritansko neprizanesljiv. Navsezadnje imamo opraviti z očitki o najstniški objestnosti in ne, nemara, izsiljevanjem z zlorabo položaja.

Seveda ne smemo pozabiti, da je silovitost Kavanaughove afere posledica dejstva, da je mandat vrhovnih sodnikov v ZDA dosmrten. Postopka za odpoklic de facto ni, zato bi imenovanje oporečnega kandidata še desetletja metalo senco na avtoriteto sodišča. Odločanje o Kavanaughovi primernosti je zato precej usodnejše kot izvolitev na mandat, ki traja le nekaj let. Poleg tega obstaja pomembna razlika med izbiro, v kateri imajo zadnjo besedo volivci, in imenovanjem v organ, ki lahko razveljavi demokratično sprejete odločitve.

Trumpu se je zato uspelo izmuzniti skozi sito, skozi katero morajo tisti, ki se v ZDA potegujejo za visoke položaje: bil je prvi predsedniški kandidat, ki je zavrnil razkritje svojega premoženja. V demokraciji ima pač zadnjo besedo ljudstvo. A Trump tudi po izvolitvi ostaja pod nenehnim pritiskom javnosti in pravosodja. V njegovi kleptokratski politiki ni nič takega, česar ne bi prepoznali iz domače izkušnje. Zagrizenost, s katero tako mediji kot institucije pravne države izvajajo nadzor nad njim – to nam je precej manj domače.



V Slovenijo so v zadnjih letih iz Amerike pricurljali elementi novega »politično korektnega« feminizma, ki se kaže v hiperbolični kritičnosti do »patriarhalnega reda« in obsedenosti s pravilno uporabo besed. Toda medtem ko filozofska fakulteta v mešanici aktivistične vneme in birokratske »izvirnosti« eksperimentira s spolno nevtralnimi zaimki, se v širši družbi toleranca do šovinističnih izpadov kvečjemu krepi.

To pa zato, ker se na Slovenskem krepi toleranca do vsakršnih zlorab politične in družbene moči. Miha Mazzini je nedavno opozoril na ta fenomen; povezal ga je s strahom pred negotovostjo, pred katerim se slovenski človek, ki se nerad zanaša na lastno individualnost in varnost ceni višje kot svobodo, zateka pod okrilje različnih »botrov«, v senci katerih išče zaščito pred kaosom negotovosti, ki preti v teh razburkanih časih.

Sam bi vzroke raje kot v takšni kolektivni psihoanalizi iskal v politični kulturi. Ko so ameriškemu predsedniku Franklinu D. Rooseveltu očitali, da se v svoji zunanjepolitični strategiji v Latinski Ameriki opira na tirane, kakršen je nikaragovski diktator Tacho Somoza, je menda odvrnil: »Somoza je baraba, a je naša baraba«.

Zdrs v logiko »naše barabe« je pogost v obdobjih velike polarizacije. V političnih preigravanjih sodobne Slovenije ni nič manj očiten kot v časih velikih geopolitičnih iger med hladno vojno – le vrednost izkupička je manjša, temu primerno pa tudi razsežnost barabij, ki jih je vsaka stran pripravljena dopuščati »svojim«.

Kljub skepticizmu do sodobnega ameriškega feminizma ne morem zanikati njegovih uspehov pri preseganju te perverzne logike. Čeprav je polarizacija v ameriški politiki še večja kot v Sloveniji, so se glede vprašanja pravic žensk, nesprejemljivosti spolnega nadlegovanja in drugih vrst moškega šovinizma opazno zvišali standardi. Ta trditev se morda sliši absurdna, če pomislimo, kdo sedi v Beli hiši. A pod plastjo trumpovskega prostaštva, ki svojo reakcionarno privlačnost črpa iz plavanja proti toku, ni mogoče prezreti globljih družbenih trendov, ki so odločno in najbrž dokončno premaknili meje sprejemljivega.



Konec devetdesetih let so Billu Clintonu, ki je izkoristil svojo premoč nad podrejeno in precej mlajšo pripravnico, pred republikansko inkvizicijo pomagale številne feministke. Bil je »naš«, zaveznik v boju proti svetohlinski puritanski desnici. Dvajset let pozneje se je moral Al Franken zaradi podobnega škandala posloviti od senatorskega sedeža, čeprav je pripadal najprogresivnejšemu krilu Demokratske stranke in je veljal za zvestega političnega zaveznika feminizma.

Ne glede na škandalozno toleranco republikanskega establišmenta do Trumpovih ekscesov je podoben premik mogoče zaznati tudi na desnici. Pred letom dni so volivci v konservativni trdnjavi Alabami prvič po pol stoletja izvolili demokratskega senatorja zaradi spolnih škandalov republikanskega kandidata. Čeprav še ne vemo, ali bo Kavanaugh potrjen ali ne, je že zdaj jasno, da se bodo morali republikanski kongresni voditelji na vse pretege truditi, da bi ohranili strankarsko disciplino in da jih bo tovrstna zaščita »naših barab« stala veliko glasov. Predvsem – a ne izključno – volivk. Pa čeprav gre le za »domnevne barabe«.

Zadnji val feminizma, ki prihaja iz Amerike, vse bolj spominja na pristno moralno revolucijo. Kot vsaka revolucija ima svoje ekscese in zelo mogoče je, da bo s svojo hybris nazadnje ogrozila lastne dosežke. A ni mogoče dvomiti, da valu njene moralne ogorčenosti s sabo nosi družbene spremembe, ki bodo globoko predrugačile razmerja moči med spoloma.

Vse bolj se mi zdi, da bomo v Sloveniji dobili le negativne učinke te feministične revolucije, brez njenih dosežkov. Sredi politično korektnega lova na čarovnice in brezplodnih razprav o spolnih zaimkih se bo realnim nosilcem družbene oblasti še naprej gledalo skozi prste, če le bodo »na pravi strani« ideološkega spopada. Zato je v interesu »naših« na obeh straneh barikade, da se polarizacija krepi. Dovolj je, da je ost moralnega ogorčenja usmerjena stran od oblastnikov.
---
Luka Lisjak Gabrijelčič 
zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.