Čas je za širšo razpravo o tem, kakšne javne in komercialne medije imamo

Nova uprava RTV Slovenija in svet zavoda vse od nastopa z zaskrbljenostjo zreta v finančne projekcije tega največjega kulturnega zavoda, ki naj bi letos končal globoko v minusu – predvidoma deset milijonov evrov. Ob pripravi ključnih dokumentov za prihodnje leto se oba organa zaskrbljeno sprašujeta, ali jima bo pomagal ustanovitelj ali pa se bo uresničil kateri od črnih varčevalnih scenarijev. Linearno rezanje vsebin? Nižanje plač za en ali dva plačna razreda? Ukinjanje regionalnih programov Koper in Maribor, mednarodnega Radia SI ter glasbene produkcije in založbe?

Javnost in zaposleni so se na izračune odzvali burno. A to je bil ne nazadnje tudi njihov namen – javno opozorilo, kaj bi se lahko zgodilo, če se bo še naprej nadaljevala ignoranca ustanovitelja, ki financiranja ni spremenil že od leta 2012.

Vlada je tako včeraj le sporočila, da bo največjemu kulturnemu zavodu pomagala. Sredstva naj bi namenila za sofinanciranje manjšinskih programov. Koliko, uradno ni znano, a dejstvo je, da takšna enkratna nakazila, ki so odvisna od vsakokratne vladajoče strukture, lahko pomenijo nevarnost za neodvisnost medija. Potreben je dolgoročno vzdržen finančni okvir ob boljšem upravljanju in tudi čimprejšnje sprejetje sodobne medijske zakonodaje – ne le za RTV Slovenija, ampak tudi za druge medije.

Čas je, da se odpre širša razprava o tem, kakšne javne in komercialne medije imamo, kakšne si želimo in koliko sredstev smo kot družba za to pripravljeni prispevati. A ta razprava mora biti tudi iskrena in pomeni ukvarjanje tudi s težkimi vprašanji: Ali potrebujemo ločena javna regionalna TV-programa – ne govorimo o nujno potrebnih lokalnih vsebinah –, ki ju v poprečju gleda 400 oziroma 700 gledalcev? Tretji program TV Slovenija? So težava komercialnih medijev tudi njihovi lastniki? Navsezadnje, kaj sploh so mediji? To vsekakor niso glasila politikov in podjetij.

Tako kot v primeru Slovenske tiskovne agencije in zdaj pri enkratni finančni pomoči RTV Slovenija se kaže, da je ključna predvsem aktivacija javnosti, saj se zdi, da je politika pripravljena urejati položaj v medijski sferi za bolje le, če je v to prisiljena. Neodvisni mediji in javni servisi so sicer res temelj demokratične družbe, a tudi trn v peti vsakokratni oblasti.