Novi dunajski kongresi

Med presenetljivimi geopolitičnimi predlogi, ki so jih Nemčiji in Evropi prinesli pretekli dnevi, je na prvem mestu ruski predlog pomoči pri obnovi Sirije, čeprav tej državi še vedno vlada za državljansko vojno več kot soodgovorni predsednik Asad. Še bliže stari celini se brez razločevanja med vzroki in posledicami nemški socialdemokrati zavzemajo za gospodarsko pomoč Turčiji, ki jo zaradi ameriškega pastorja v turškem hišnem zaporu s carinami stiska predsednik ZDA Donald Trump.

V SPD ignorirajo, da se je predsednik Erdoğan podobno znašal in se še znaša nad nemškimi državljani, da o domačih oporečnikih niti ne govorimo. Pri zavzemanju za razelektritev sedanjih kriz se sklicujejo na »ostpolitik« iz najtrdnejših časov hladne vojne, a zgodovinarji ocenjujejo, da so voditelji želeli predvsem pomagati takratni Nemški demokratični republiki in drugim članicam sovjetskega bloka. Zdaj naj bi Nemčija zaradi begunske in drugih kriz klecnila pred območnimi avtokrati, čeprav bi tudi sama sebi pomagala že z omejitvijo zaščite na res pomoči potrebne in zato do nje upravičene. Domači nacionalisti so največ pridobili zaradi nesposobnosti odpovedi gostoljubja teroristom, kriminalcem, piratom in vsem drugim, ki v Nemčiji sploh nimajo pravice do azila.

Kanclerki Angeli Merkel zato radi očitajo šibkost na mednarodnem parketu in potencialno izpostavljenost Nemčije izsiljevanju »agresivnih akterjev moči«. Zagovornikom stabilizacije Bližnjega vzhoda brez upoštevanja evropskih in civilizacijskih vrednot pa v prihodnosti grozijo še hujše obtožbe – morda celo zavzemanja za sodobno različico dunajskega kongresa iz zgodnjega 19. stoletja. Takratne velike sile so sicer poskrbele za relativno mirna desetletja, a so z zanemarjanjem nacionalnih in svobodomiselnih idej postavljale tudi temelje prve svetovne vojne ter vsega, kar se je dogajalo po njej.