Neskončna adolescenca

Grčija je s finančno osamosvojitvijo oziroma z izstopom iz programa pomoči približno toliko samostojna kot srednješolec, ki dobi socialno štipendijo. Ne bo mu več treba »žicati« staršev za denar za malico, a bivanje, pranje perila, morebitni avtomobil in vse, kar presega vrednost dnevnega obroka hrane, ostane skrb staršev.

V primeru Grčije so to seveda posojilodajalci, ki Grčiji posojajo približno dvakrat več, kot država ustvari v enem letu. Edina sreča za Grčijo je, da bo država vso pomoč, ki jo je prejela v zadnjih osmih letih, začela vračati šele čez 14 let. To je tudi čas, ki ga ima država na razpolago, da se z omejenimi finančnimi zmožnostmi iz ene najbolj obubožanih evropskih držav prebije v urejeno gospodarstvo. Preteklih osem let je bilo čas učenja, zdaj prihaja čas odraščanja. Kar nekaj lekcij preteklih let si je treba zapomniti.

Na primer ideje o izstopu Grčije iz območja z evrom, kar bi državi omogočalo vodenje lastne monetarne politike. Izstop bi Grčiji prinesel popoln gospodarski in socialni zlom. Večina prebivalcev bi čez noč ostala brez svojih prihrankov. Se je pa to spoznanje postopno zalezlo v vse članice območja, zato je evro močnejši kot pred grško krizo.

Poveden je tudi kratkotrajni upor premiera Aleksisa Ciprasa leta 2015 proti varčevalnim ukrepom. Njegova visokoleteča retorika je hitro pristala v temni kleti prazne državne blagajne.

Bojte se Grkov, ki nosijo darila, pravi star pregovor. Grčija tokrat ne nosi daril, daje pa opozorila. Ključno je verjetno spoznanje, da je država lahko socialna le toliko, kolikor so zdrave in dolgoročno stabilne njene javne finance. Za stabilnost pa v demografsko zreli družbi ni pomembno samo, da se deli, ampak da se ustvarja in hrani za prihodnje rodove.