Nazadnje doma, že 30 let

Danes je naša, moja Slovenija stara trideset let. Takšen jubilej prikliče na obraz srečo in veselje. A bojim se, da bo tokrat obojega le za vzorec. Tako rekoč kot nujnost, za kamere, za kuliso. Gledam vse te okroglemu jubileju namenjene oddaje, soočenja, pogovore, proslave. In razmišljam. Le kje se je izgubila država, ki smo ji nazdravljali tistega leta 1991? Ne najdem je več. To potrjuje, da je država lahko srečna le toliko, kolikor so srečni njeni državljani. Ti pa so zdaj med sabo večinsko sprti, eni jezni, drugi žalostni, potrti. Kot da se vsi skupaj namesto v solzah veselja, utapljamo v solzah nesreče in sovraštva. Nikjer sožitja in sobitja, ne vedrine ne optimizma, ki bi brhko tridesetletnico pospremili v četrto desetletje. Zdi se, da sovraštvo zmaguje nad ljubeznijo, norost nad razumom, zlo nad dobrim. Bog ne daj, da kdaj pride čas, ko Slovenec dvigne roko nad Slovenca! Kar se je že dogajalo.

Spomin te generacije seže do onih junijsko-julijskih dni, ko smo pred tremi desetletji osvobajali Slovenijo. Bila je vojna, v kateri ni toliko zmagovalo orožje, kot je bila ključna ljudska volja. V tistih desetih dneh izpričani sloga in moč naroda sta bili šok, kajti vse obveščevalne analize udbe in jugovojske so kazale drugače. Slovenija je izkoristila zgodovinsko priložnost in stopila na svojo pot. Čeprav ji skoraj nihče ni bil naklonjen, Milan Kučan v pogovoru za posebno izdajo Dela pravi, da nam je svet celo odkrito grozil. Češ, s svojo težnjo po odcepitvi ste slab vzor, ki bi mu lahko sledili drugi. In so nam. Ker smo vztrajali, zmagali in dokazali, da zgodovino lahko pišejo tudi majhni narodi. Ali se nam, denimo, sploh sanja, v koliko državah je v zadnjih pičlih sto in nekaj letih živel Slovenec?



V kar nekaj: najprej v Avstro-Ogrski, potem v Kraljevini SHS, čez kratek čas v Kraljevini Jugoslaviji, Italiji, Nemčiji in nato, kar se je zdelo dosmrtno, v Jugoslaviji. Ki se je vmes še nekajkrat preimenovala. Toda njegova res prava država je na današnji dan postala Republika Slovenija. Krog je bil dokončno sklenjen. Slovenec nazadnje živi doma. Že 30 let.


Če danes tega naše generacije ne znajo, ne zmorejo, nočejo dovolj ceniti, verjamem, da nam bodo hvaležni vsaj zanamci. Mladi, ki prihajajo. Bistvo mladosti je, da ima vedno vse odgovore in skoraj nobenega vprašanja. Zanima jo prihodnost, ne preteklost.