Naj tečejo ob žici!

Če bo svet dopustil, bodo v prihodnjih desetih letih Italijani večje žrtve totalitarizmov, kot so bili Židje, Slovani, Romi in vsi drugi narodi skupaj. Žrtve strašnega Tita, seveda. O Hitlerju ali Mussoliniju, kljub sto tisočim italijanskim žrtvam, ne rečejo nič in ne praznujejo dneva spomina.

Tokrat se je sofisticiranemu italijanskemu propagandnemu stroju vseeno nekoliko zapletlo, Slovencem in Hrvatom (žal, samo njim, ker drugod očitno nimajo težav z grozotami izpred 80 let) je malce počil film. A smo vseeno ostali v teatru absurda.

Najprej je treba razčistiti najpomembnejše: slovenski narod ni nikoli v zgodovini nikogar napadel, vedno smo samo izgubljali ozemlja in ljudi, zato je govoriti o tem, da bi katerikoli slovenski totalitaristi (z zvezdami ali križi na čelu) bili enaki fašistom in nacistom, izprijenost brez primere, pa naj fašistofili in kvizlingi še tako pametujejo, da bi zakrili svojo mešetarsko nrav!
Slovenski zunanji minister je pisal Tajaniju ogorčeno, da gre za nevarno retoriko, ampak, kljub temu, pozor, tu se začenja vzporedno politično življenje: »Prejmite, spoštovani gospod Tajani, izraze mojega globokega spoštovanja.«

In potem odgovor Tajanija: »Globoko me žalosti in obžalujem, da so moje besede … bla, bla, bla.« Na koncu tudi on ponižno kot ovca: »Gospod Cerar, sprejmite izraze mojega globokega spoštovanja.«

Gospod Tajani, prejmite tudi moje najgloblje spoštovanje in občudovanje za vse salte, flipe, flope iz vsega srca, iz ledvic, jeter, slepiča in žolča. Da bi ostali zdravi in bi vsi mi lahko še dolgo pisali o teh neumnih spreobračanjih, ker pametnih ni ravno na pretek!



Komisarka za promet, gospa Violeta Bulc bi morda storila bolje, če se ne bi oglasila. Povabila je namreč istega predsednika evropskega parlamenta naj z njo obišče tržaško Rižarno, kamor pa bo Tajani prišel lahkega srca, saj so Rižarno postavili nemški nacisti po kapitulaciji Italije in se bo še enkrat lahko delal žrtev. Da bi ga povabila v Gonars in na Rab, kjer so fašisti »gostili« Slovane na počitnicah (prosto po Tajanijevem učitelju Berlusconiju) in jih tako slabo hranili, da so umirali v tisočih, tega se pa ni spomnila. Če bi Tajani sprejel vabilo za tek ob žici okoli obkoljene Ljubljane, bi se verjetno izprsil, da so prav oni Emonce obvarovali pred »slavi tittini«. Tek ob žici je nevaren še bolj zato, ker bi Tajani v tem primeru zelo verjetno zahteval še tek ob južni žici, kjer bi se mu moral pridružiti zunanji minister Mirko. Ta je precej nevarnejša (rezilna) žica, približno petkrat daljša od nekdanje ljubljanske, je neodstranljiva in je še zmeraj tam, predvsem pa Slovencev ne varuje pred ničemer. Še najmanj pred fašizmom!

Župana Bržana v Kopru vsak dan znova pretrese kak okostnjak s Popovičevega podstrešja. Eden takih je navidezno osebni spor med bivšim koprskim županom in slavnim nogometnim gurujem ter podjetnežem Milanom Mandarićem. Oba sta bila pred 12 leti še velika prijatelja. Dokler ni Milan posodil Borisovi mami 485.000 evrov. Ta stavek se zdi še logičen, vse za njim pa je ena sama zmeda. Kdo je komu res posodil, kdo je komu fiktivno posodil, ne vemo. Popovič trdi, da je bila pogodba samo fiktivna in da je v resnici mama posodila denar Mandariću, on pa da ji ga je samo vrnil. Gotovo bodo imeli preiskovalci, inšpektorji in sodniki veliko dela, pol milijona je »za naše razmere« vseeno veliko premoženje. Njegova mama ga nima na banki, ampak posluje z gotovino.

Problem pri takšnem gotovinskem izposojanju milijončkov je, da potem en Milan za osem milijonov evrov kupi znano koprsko parcelo Toncity, ki je bila namenjena gradnji poslovno-stanovanjskih objektov. Ko pa se čez nekaj let fanta skregata, se najboljši koprski župan nenadoma spomni in za svojega bivšega ljubega v zasebnem mestnem svetu doseže takšno spremembo prostorskega načrta, da na svoji parceli ne sme več zidati, ampak lahko uredi zgolj park z ribnikom. Boris Popovič je menda še zdaj prepričan, da po taki spremembi imetniku prej zazidljive parcele ne bi bil nihče nič dolžan. Vzporedna zgodba pa je odvetnik Franci, ki najprej zastopa Borisa, potem prestopi z vsemi znanimi ozadji k Milanu in grozi Borisu, potem ugotovi, da je Boris spet boljša stranka, in se vrne k prvemu … Menda odvetniki to lahko počnejo. In vsi drugi slovenski odvetniki, velecenjeni pravni instituti in fakultete skupaj o tem ne rečejo nič. To je v Sloveniji mogoče. Uspeh, kariera in sendviči so zagotovljeni. Naj živijo sendviči!