Na drugi strani vrat

Pritiski v šoli, velika pričakovanja staršev, učiteljev in družbe nasploh, uveljavljanje individualizma in tekmovalnosti kot pomembnih vrednot v družbi marsikaterega mladega spravijo v položaj, ki mu sam ni kos. Kar se kaže na različni načine, pri mlajših velikokrat tudi kot za okolico zelo moteče vedenje.

Statistike velikega povečanja predpisanih antidepresivov in anksiolitikov pritrjujejo prevladujočemu občutku v javnosti, da je mladih s hudimi stiskami in čustvenimi ter vedenjskimi težavami vse več.

Kar je posebno skrb vzbujajoče, pa je, da čeprav starši, učitelji in svetovalne službe že več let opozarjajo na to, da je stanje vse slabše, otroci in mladi težko dobijo ustrezno pomoč in se v iskanju rešitev znajdejo pred zaprtimi vrati. Sistem nikakor ne ustreza vse večjim potrebam, strokovnjaki pogosto sami priznavajo, da delujejo razdrobljeno, službe pa so skoraj nedostopne. Na ambulantni pregled pri otroškem psihiatru je treba čakati tudi več kot šest mesecev, pri kliničnem psihologu pa celo več kot eno leto. Potem smo pa strašno pretreseni ob izpovedih, da po resnih poskusih samomora ali po hudih agresivnih grožnjah na službo za otroško psihiatrijo urgentno sprejemajo 13- in 14-letnike, ki še nikoli niso bili nikjer obravnavani.

Strokovnjaki si veliko obetajo od resolucije o nacionalnem programu za duševno zdravje, ki jo je vlada sprejela v svojih izdihljajih in naj bi vzpostavila mrežo 25 regionalnih centrov za duševno zdravje, s strokovnjaki različnih profilov za učinkovitejšo pomoč mladim in njihovim družinam, prinesla pa naj bi prve sistematične dopolnitve služb na tem področju po kar 30 letih. Samo upamo lahko, da bo prihodnja vlada imela dovolj volje in bo spoznala, kako pomembno je to področje urediti.