Mumija v hiši strahov

Protestni shod SDS in SLS na Prešernovem trgu je bil neuspeh. Ni uspel privabiti dovolj velike množice, ki bi upravičevala radikalno retoriko, na podlagi katere je bil sklican, in namesto da bi združil desnico, je jasno pokazal na globoke razpoke znotraj nje.

Pred volitvami 2014 je podoben protest na istem trgu te razpoke, ki so se bile prvič pokazale v preteklem letu, uspel zakriti. Tedaj so se kljub že zelo očitnim razlikam v strategijah, političnemu slogu, programskih poudarkih, predvsem pa osebnim trenjem vse tri stranke takratne parlamentarne desnice zbrale na skupni demonstraciji, ki se je izkazala za labodji spev politične tradicije, ki smo jo v devetdesetih poznali kot »slovenska pomlad«.

Letos je od treh parlamentarnih strank ostala le ena. Slišali smo isto retoriko o času, ki se izteka, o globokih spremembah, ki so tik pred vrati, o prelomnem dogodku, ko so maske padle in nič več ne bo tako, kot je bilo. Toda če je pred petimi leti Janšev zapor uspel mobilizirati njegove najzvestejše podpornike, na ulice pognati celo generacijo aktivistov in v samopredstavi znatnega dela volilnega telesa ustvariti občutek izrednega stanja, je letošnjo jesen ta eshatološka retorika izzvenela votlo.

Da ne bo pomote: nikakor ne podcenjujem mobilizacijske moči SDS. Dandanašnji verjetno nobena druga stranka v Sloveniji ne zmore napolniti enega večjih trgov v prestolnici. To zmorejo le še sindikati in morda študentske organizacije, a kar se tiče mobilizacije glede strogo političnih vprašanj, SDS tu še vedno ohranja tisto prvenstvo, na katero se je zavihtela ob znamenitih demonstracijah proti Janševi odstavitvi v času afere Depala vas.

Toda od takrat je minilo četrt stoletja, in medtem smo se lahko naučili, da je bil Janša na ulicah (in včasih v anketah) vedno močnejši kot v volilnih skrinjicah in parlamentu. Če tudi trenutki največje mobilizacije sredi devetdesetih in nato sredi tega desetletja niso privedli do trdne parlamentarne večine, je toliko manj verjetno, da se bo to zgodilo zdaj, ko je mobilizacijska moč uplahnila.

Po trikratni relativni zmagi v zadnjem letu in pol ostaja SDS bolj izolirana kot kadar koli. Prav nič ne kaže, da bi se lahko kadar koli spet povzpel na oblast, čeprav bi lahko računal na podporo vseh sil na desnici. Tokratni protesti pa so jasno razgalili, da so časi, ko so na desnem političnem polu s stisnjenimi zobmi priznavali njegovo prvenstvo in se bili pripravljeni tiho podrediti njegovemu vodstvu, mimo. Verjetno dokončno.



Pred petimi leti je bila NSi pod velikim pritiskom mnenjskih voditeljev in medijev v orbiti desnice, naj vendarle zgladi svoje spore s svojim »večjim bratom« – kar je glede na očitno neravnovesje moči pomenilo, naj požre svoj ponos in prizna svojo satelitsko vlogo. Vodstvo Nove Slovenije je pokazalo veliko taktično spretnost, da se je izognilo tej pasti in se uspelo previdno (po mnenju nekaterih, denimo pisca teh besed, celo preveč previdno) izogniti medvedjemu objemu svoje nekdanje najzvestejše zaveznice.
Pol desetletja pozneje lahko SDS računa na močnejšo medijsko podporo kot kadar koli.

Predstavniki novičarskih portalov v strankini orbiti se javno hvalijo, da so njihove spletne strani najbolj brane v Sloveniji. Takšne trditve so bržkone pretirane, implicirajo pa boleče spoznanje: danes se SDS ne more več pritoževati, da njena sporočila in stališča ne dosegajo javnosti. Ne more več trditi, da je njen glas utišan ali da ciljno občinstvo dosega prek izkrivljenega poročanja sovražno nastrojenih medijev. Ljudje lahko jasno in glasno, brez cenzure, slišijo, kaj jim ima SDS za povedati. In v veliki večini jih to ne prepriča, temveč jih odvrača.

Poseben problem za SDS je, da to ne velja več le za levosredinsko volilno telo, temveč tudi za dobršen del desne sredine. Če je pred leti Janša lahko računal na strateško podporo najvplivnejšega desnosredinskega tednika na Slovenskem, Reporterja, danes to ne velja več. Njegova vodilna kolumnistka Maja Sunčič, ki je še leta 2016 vehementno kritizirala sredinski obrat Nove Slovenije in kljub pogostim kritičnim puščicam zagovarjala Janšev primat na desnici, je danes med najglasnejšimi kritiki populističnega obrata največje desne stranke.

Reporterjevo odvrnitev od SDS mnogi pripisujejo spremembam v lastništvu in neusmiljenemu spopadu za skupno bralsko nišo z mediji v Janševi orbiti. Toda takšne teze zgrešijo tarčo: dejstvo je, da Reporter nagovarja del slovenske javnosti, ki je ortodoksno desničarska, a v Janševem vodstvu vidi oviro za uspeh desnosredinske alternative. Da ta segment javnosti dejansko obstaja in da je iz dneva v dan bolj razočaran nad nesposobnostjo desne opozicije, da se prilagodi novim razmeram, pa je očitno vsakomur, ki zna prisluhniti družbenim trendom.

Ponovni vznik Marjana Podobnika, Janševo pogrevanje afer, povezanih s SDK (kratico, o kateri verjetno nihče, mlajši od štirideset let, ne zna povedati, kaj pomeni), vračanje k meglenemu ekonomskemu populizmu, kakršen je zaznamoval politično identiteto SDS pred »neoliberalnim« obratom okoli leta 2002: vse to kaže na politični projekt, izgubljen v času. Še vedno lahko računa na trdno manjšino volivcev, a možnosti, da bi se v sedanji obliki zmogel približati parlamentarni večini, ni pričakovati.

Janši je slovensko desnico uspelo spremeniti v mumijo, ki pred obiskovalce hiše strahov sicer kdaj pa kdaj pade pod nenavadnim kotom in jim uspe za trenutek pognati strah v kosti (denimo glede protimigrantskega vprašanja), a v resnici je jasno, da gre za varno ukročeno nevarnost.

Da imajo od tega zaprašenega in grotesknega zabaviščnega parka največjo korist levosredinske politične elite, ki se z izkoriščanjem strahu pred desničarskim revanšizmom spretno izogibajo javnemu nadzoru in odgovornosti za svoje napake, je zdaj očitno že vsem, razen tistim, ki so se vživeli v vlogo strašila.

--------------------------------------------------------------------
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta