Moramo ukrepati, a ne ravno mi

Skoraj vsako leto od prve podnebne konference v Riu de Janeiru leta 1992 se tako ali drugače ponovi stara zgodba. Na konferencah znanost opozarja, da je treba znižati emisije, večina politikov ji v pompoznih nastopih načelno pritrdi, v zakulisju pa so interesi močnih držav, ki jih večinoma krojijo kratkoročni interesi velikih podjetij.

Tudi v Riu je politike okrcala mladenka, takrat 12-letna Kanadčanka Severn Suzuki. Šele leta 2015 je podnebni vrh v Parizu prinesel politično soglasje, da mora ukrepati ves svet. Sprejeli so pariški podnebni sporazum, ki bo začel veljati konec prihodnjega leta. Kako ga izvajati, se nameravajo dogovoriti do 13. decembra v Madridu. Jasno je, da zaveze držav niso skladne z glavnim ciljem, to je omejitev segrevanja planeta na največ dve stopinji Celzija, še bolje pa na 1,5 stopinje Celzija. Države bodo zato morale prihodnje leto v okviru konvencije o podnebnih spremembah poslati nove zaveze, sedanje vodijo do segrevanja nad tri stopinje Celzija do konca stoletja.



Predstavljajte si telesno temperaturo: 36,6 stopinje je normalno, 38,1 že precej očiten znak, da je nekaj narobe, 38,6 in več pa razlog za obisk zdravnika. Na Zemlji segrevanje pospeši vodni krog, voda hitreje izhlapeva, polni oblaki se intenzivneje praznijo, orkani, monsuni, tornadi so močnejši in pogostejši. Vse to povzroča hude suše, vročinske valove, nato poplave, zemeljske plazove, zvišanje gladine morij, močnejše viharje. Na to bo letos spet opozorila 16-letna Greta Thunberg, ki je, v nasprotju s Suzukijevo, spodbudila široko gibanje mladih protestnikov.



Svet je bil zelo pretresen v preteklih desetih letih, najtoplejšem desetletju od začetka meritev. Škodo so utrpele vse države, tudi ljudem je večinoma jasno, da se je v nekaj desetletjih vreme spremenilo. Že več let je tudi znano, da je preventivno ukrepanje cenejše kot odprava škode. A emisije se še povečujejo, tudi letos bodo višje kot lani. Nobenega znaka ni, da bi prihodnje leto dosegle vrh, potem pa bi jih začele države hitro zmanjševati, za skoraj osem odstotkov na leto.

Države v razvoju se, seveda, želijo približati zahodnemu načinu življenja. Za tako opevano gospodarsko rast in BDP potrebujejo energijo. Podnebni sklad, s katerim bi bogatejše države pomagale revnejšim pri prehodu k rabi čiste energije, pa ne zaživi, kot je bilo predvideno. Nadaljuje se vlaganje v kratkoročno cenejše premogovne in plinske elektrarne, te pa poganjajo tovarne, ki jih je izvažala tudi Evropa, posebno zaradi dobičkov, ki jih prinese cenejša delovna sila.



»Bogate države so akumulirale svoje bogastvo s tem, da so izpuščale ogljikov dioksid v atmosfero, kolonizirale svet in uničile več milijonov življenj. Zdaj pričakujejo aplavz (in dobiček) za pretvarjanje, da bodo manj onesnaževale in uničevale,« se glasi povzetek dosedanjih in sedanjega podnebnega vrha, kot ga vidijo revnejše države. Pri tem ne pozabijo, da je Filipine v tem času prizadel tajfun in da ta nova podnebna realnost ni sprejemljiva.

Bogate države takega pogleda ne sprejemajo, večina jih ima po finančni krizi tudi velike javne dolgove. V tem negotovem svetu se je bolje iti trgovinske vojne, se oboroževati, sproti pa še izstopiti iz podnebnega sporazuma. Kdo pa nam kaj more? Ugled ZDA v Madridu le malo rešuje delegacija kongresa, ki vztraja, da ZDA ostajajo »zraven«. Kako? Bodo sestavili nove zaveze? In kdo jih bo uresničeval?



Minister za okolje in prostor Simon Zajc je povsem evropsko spravljiv. Pričakuje, da bo pogajalcem končno uspelo sprejeti knjigo pravil in navodil za začetek izvajanja pariškega sporazuma leta 2021. Po tem pa, da bodo vse države opravile domače naloge in zaveze iz sporazuma začele uresničevati. »Do leta 2050 moramo postati podnebno nevtralni.« A kaj, ko Slovenija ne bo dosegla ciljev do prihodnjega leta, še manj do leta 2030. Nismo vzor, saj niti ne vemo, kam iti.