Med na strehi računskega sodišča

Le kaj bi ugotovilo kakšno nadračunsko sodišče, če bi izvedlo revizijo poslovanja z medom iz čebeljih panjev na strehi stavbe na Slovenski cesti v Ljubljani, ki jih je lani postavilo računsko sodišče in bo po besedah predsednika Tomaža Vesela med uporabljalo za protokolarna darila? Kdo ve, ali sme ustanova, registrirana za naloge s področja javne uprave, čebelariti? Zato pa računsko sodišče dobro ve, s čim se ne smejo ukvarjati in kako ne poslovati občine.

S tem, ko je računsko sodišče podjetju Logarska dolina – to je v lasti lastnikov zemljišč v zaščitenem krajinskem parku in obenem koncesionar za upravljanje z dolino – izdalo mnenje s pridržkom tudi zato, ker je imelo v letu 2015 med 100.000 evri izkupička 450 evrov od vstopnin za avtodome, ti pa niso izrecno navedeni v ceniku vstopnin za motorna vozila, sodišče ni na novo izumilo dlakocepstva. Tovrstne natančnosti pri ugotavljanju prestopkov, ki bi jih vsako sodišče zaradi zanemarljivega obsega škode ali obsega bogatenja razglasilo za nevredne pregona, v Sloveniji tudi drugim državnim ustanovam niso tuje.

Bolj skrb vzbujajoče je, da država zaradi preteklih političnih odločitev, seveda podprtih z voljo prebivalcev, ostaja razkosana na 212 občin. Tudi sodišče bi poleg opozarjanja na nezadovoljivo financiranje občin lahko kaj več reklo o neustreznosti upravne razdelitve in o težavah občin, ki s samo nekaj sto prebivalci nikoli ne bodo mogle financirati vsega, kar bi morale, kaj šele, da bi imele denar za dovolj strokovno in številno občinsko upravo. Pa iščejo med …

Že med revizijo je sodišče županji Katarini Prelesnik – občine, ki je s 512 občani tretja najmanjša slovenska občina – namignilo, da za dolino nihče, razen vlade, ne bi smel pobirati vstopnine oziroma komunalne takse. Ko ji je računsko sodišče izreklo še negativno mnenje zaradi poslovanja s podjetjem Logarska dolina leta 2015, je županja dejala, da nepravilnosti obžalujejo. Koncesijo so že ukinili, od lani občina vstopnino pobira sama, čeprav je ne bi smela, dokler morda ne bo z vlado sklenila pogodbe, da na občino prenaša pristojnosti za upravljanje Krajinskega parka Logarska dolina.

Morda jo bo res, saj vlade Logarska dolina do zdaj ni stala nič. Ko občina v njej ni zmogla več urejati cest, potočkov in ograj, je dala koncesijo podjetju v lasti zasebnih lastnikov doline. Ti so z vstopnino omejili turistični pritisk v okoljsko občutljivi alpski biser ter dobili denar za vzdrževanje. Tudi zato je Logarska dolina dandanes kolikor toliko ohranjeno naravno in naselbinsko zaščiteno okolje.

Lani so imele slovenske občine 1,975 milijarde evrov prihodkov in 1,946 milijarde evrov odhodkov, pri tem pa 25 milijonov evrov manj prihodkov iz državnega proračuna kot leto prej. Računsko sodišče je lani revidiralo 63 občin, 22 revizij do konca leta še ni bilo končanih. Izreklo je 20 mnenj o poslovanju občin, od tega štiri negativna in 13 mnenj z zadržkom, le trem občinam pa je izdalo pozitivno mnenje. A sodišče je revidiralo tudi vlado in pregledalo njeno financiranje primerne porabe občin. Ugotovilo je, da so bili vlada, pristojno ministrstvo za lokalno samoupravo in ministrstvo za finance pri financiranju občin le delno učinkoviti.

S tem smo spet pri (ne)ekonomičnosti upravne razdelitve Slovenije, nezadostnem financiranju lokalnih skupnosti in posledično pri odločitvah županov, ki pogosto niso skladne z javnofinančnimi predpisi, naj gre bodisi za vstopnino v Logarsko dolino bodisi za zadolževanje občin brez soglasja ministrstva za finance, kakor nazadnje po ugotovitvah računskega sodišča v Občini Braslovče, a vendar v dobro občanov in javnega dobra. Tudi občine morajo nabirati med. Ne za protokolarna darila, temveč za preživetje.